Izlet je bil organiziran na povabilo Kluba vojnih planinara Crne gore »KAPETAN« v dneh od 10. do 15. 7. 2014. Obisk je bil namenjen srečanju in druženju z vojaškimi gorniki Črne gore in sodelovanju na 37. spominskem pohodu »Danilo Jauković« na Bobotov Kuk.
Izleta se je udeležilo 36 članov in simpatizerjev ZVGS.
Osnovo izleta sta pripravila brigadir Turk Anton in brigadir Kavar Janez, ki pa zaradi različnih vzrokov nista odšla na izlet, tako, da sem vodenje, pripravo in končno dogovarjanje prevzel od njiju jaz.
Program izleta je bil z medsebojnim usklajevanjem, predvsem pa s pomočjo našega člana, vojaškega atašeja Slovenije v Črni Gori, kontraadmirala Renata Petriča dodelan že pred odhodom. VA, naš član Renato Petrič, je bil s soprogo naš stalni spremljevalec na izletu.
Odšli smo v četrtek ob 21.00 iz Tržiča, preko Kranja, Novega mesta, mejnega prehoda Metlika, po avtocesti do Dubrovnika, preko Trebinja v Bilećo. Po zaslugi obrambnega atašeja Slovenije v BiH, brigadirja Jožefa Murka, smo imeli vodeni ogled kasarne v Bileći, kjer smo nekateri v preteklosti preživeli mesece na tečajih in ŠRO. V kasarni sedaj ni več šole, je nameščen srbski bataljon Federacije BiH.
Nadaljevali smo preko mejnega prehoda Vraćenovići, kjer nas je pričakal član Kluba, kasneje stalni spremljevalec in odgovoren za izvajanje programa izleta, major Miloje Knežević. Z njim smo odpeljali do pred Podgorice, kjer smo se v v res dobrem gostišču prvič srečali z našim gostiteljem, polkovnikom Lazarević Zoranom, predsednikom Kluba vojnih planinara Crne gore »KAPETAN« skupaj z našim članom, vojaškim atašejem Renatom Petričem. Z gostitelji smo ob dobrem kosilu izmenjali pozdravne govore in zaželeli uspešno druženje do konca izleta. Po kosilu in druženju smo se odpeljali do vojašnice v Kolašinu, katera je bila naša baza za naslednje dneve obiska. V vojašnici je bilo lepo poskrbljeno za namestitev in prehrano. Zvečer smo odšli na ogled starega mesta.
Drugi dan smo se odpeljali v Nacionalni park »Biogradska gora«, kjer smo si ogledali Biogradska jezera, ki jih imenujejo »gorske oči«. Šli smo po urejeni poti okoli jezer, ob informacijskem centru pa nam je član Kluba predstavil položaj in značilnosti NC.
Od NC »Biogradska gora« smo se odpeljali skozi kanjona Morače in Tare do Đurđevića Tare, kjer smo si ogledali most na Tari. Član Kluba, major Čogurić nam je predstavil zgodovino mostu na Tari, pred spomenikom graditelja mostu ing. Božidar Žugića. Nekaj članov je zbralo pogum in se spustilo ob mostu preko Tare po ZIP LINE.
Nadaljevali smo do Žabljaka in se udeležili slovesnosti polaganja cvetja in venca na grob generala Danila Jaukovića. Cvetje so položili predstavnik Kluba, polkovnik Jovica Kaluđerović, predsednik planinske zveze Črne gore Luka Mitrović in predsednica Športno rekreativnega društva »Montenegro tim«. V imenu ZVGS pa smo venec položili Darja Mulej, Janez Lušina ml. in Aleš Simčič. Major Knežević je spregovoril o liku in dejanjih narodnega heroja, generala Danila Jaukovića.
Po slovesnosti smo bili člani ZVGS povabljeni v bližnje gostišče, kjer nas je gostil predstavnik Elana, ki izvaja dela na športnem objektu v Žabljaku, ki je del donacije Slovenije Črni gori. Uživali smo v pijači in lokalnih specialitetah. Da ta pogostitev ni bila naključna, gre zahvala naši članici Ankele Kokalj Miji, saj je predstavnik Elana mož njene sestre, ki je bila prav tako v Žabljaku takrat s sinom.
Od tam smo se odpeljali proti Durmitoru, preko Sedla (1907m) na Dobri Do (1671m), kjer je bil postavljen naš tabor, obenem pa je bil to Kamp za druge udeležence pohoda na Bobotov Kuk naslednjega dne. Postavljeni so bili šotori za spanje, kuhinja in umivalnica ter pripravljen taborni ogenj za druženje. Ker je zvečer začelo močneje deževati, je bilo druženje ob tabornem ognju onemogočeno in to je bilo edino iz programa, ki ni bilo izvedeno.
Zaradi vojaškega zajtrka in skupnega odhoda, je bil začetek pohoda pozno, saj smo se šele ob 7.55 odpeljali z avtobusom na Sedlo in ob 08.10 začeli skupaj s člani Kluba pohod na Bobotov Kuk. Bobotov Kuk je najvišji vrh Črne gore (2523m) in leži v NP Durmitor. Memorial »Danilo Jauković« je tradicionalni pohod na Durmitor, ki je posvečen narodnem heroju in generalu Danilu Jaukoviću, ki je umrl na pohodu na Bobotov Kuk.
Od skupno 36 članov izleta, se je na Bobotov Kuk povzpelo in se brez nezgod vrnilo 30, ostali so izvedli manjšo turo okoli tabora na Dobri Do.
Tura šele v zgornjem delu dobi bolj gorniški značaj, je pa bila zavarovana z vrvmi, ki jih je fiksirala Spasavalačka služba Crne gore. V zgornjem delu vzpona, malo pod vrhom smo šli tudi mimo spominske plošče, kjer je umrl gen. Jauković. Vreme na vzponu je bil skoraj do vrha lepo, potem pa se je nebo zaprlo, megla in na poti navzdol nas je pral občasno bolj ali manj močan dež. Dež ni povzročal težave, bolj je bilo moteča, utrujajoča in nevarno spolzka, blatna pot. Vrh je dosegel tudi naš član, VA Renato Petrič. Nazaj v tabor smo se vrnili med 14.00 in 15.00 uro.
V taboru smo se ob avtobusu preoblekli in nadaljevali z druženjem in kosilom. Po kosilu smo člani ZVGS predali protokolarna darila našim gostiteljem: plaketo obiska ZVGS na pohodu na Bobotov Kuk, polkovniku Kaluđerović Jovici, namestniku predsednika Kluka vojnih planinara Crne gore »KAPETAN«; značko in majico ZVGS našima stalnima spremljevalcema, članoma Kluba majorju Knežević Miloju in majorju Čogurić Miladinu; značko in majico ZVGS predsedniku planinske zveze Črne gore Mitrović Luki, majico ZVGS predsednici Sportno rekreativnega društva »Montenegro tim«. Po krajšem druženju in skupnem slikanju smo sre odpeljali v našo bazo, kasarno Kolašin.
Zadnji dan smo se ob spremstvu člana Kluba, majorja Kneževića in majorja Čogurića odpeljali skozi Podgorice, skozi Cetina v NP Lovčen. V Cetinju smo sprejeli v avtobus predstavnika Planinskega društva »KAPETAN ANGEL«, ki nam je do informacijskega središča v NP povedal veliko zanimivega o Cetinju in okolici. Predstavnica NP nam je prestavila vsebino in značilnosti Nacionalnega parka Lovčen in širše okolice. Po predstavitvi NP smo se premaknili na z kamni obzidan prostor, kjer so imeli vaški in okoliški veljaki posvetovanja. Na tem prostoru je imel major Knežević zadnji govor, v katerem se je zahvalil za obisk in druženje. Upa, da je to začetek našega sodelovanja. Po govoru je naši članici Medja Anki izročil majico Kluba za njeno gesto, ko je na Dobri Do podarila svoje planinske čevlje pastirici ob taboru. Po tem smo se poslovili od naših gostiteljev in pričeli dolg povratek domov, kamor smo prispeli ob 03.00 v Novo mesto in ob 05.00 v Tržič.
Kljub večkratnemu zabavanju čez »protokol«, smo celotni izlet izvedli po programu, ki je bil pripravljen pred našim odhodom v Črno goro in po katerem smo se dnevno dogovarjali z gostitelji.
Združenje Vojaških Gornikov Slovenije smo predstavljali častno in odgovorno, ter dokazali, da lahko tudi ob bolj formalnih delih obiska delujemo kot združenje, povezani in kot zgled gostiteljem.
Aleš Simčič
Vodja izleta
Fotogalerija
Vojašnica Boštjana Kekca