Pot ni kategorizirana po merilih Planinske zveze Slovenije in ni označena na planinskih kartah ter s Knafeljčevimi markacijami. Lahko pa jo ocenimo kot srednje zahtevno pot, ki je na dveh mestih zavarovana z jeklenicami in klini. Normalno je prehodna v letnih razmerah. V zimskem času je nevarna in zahteva dobro gorniško znanje, poznavanje snežnih razmer in nevarnosti plazov ter popolno zimsko alpinistično opremo!

 

Od izhodišča pri ljubeljskem predoru je 45 minut hoje do koče na Starem Ljubelju. S starega mejnega prehoda potrebujemo za Slovensko pot v normalnih razmerah 1,5 ure. Z Zelenice do ljubeljskega predora je potrebno 45 minut. Če se na pot podamo v obratni smeri, je časovnica enaka.

 

Najboljši kažipoti na naši poti nam bodo beli mejni kamni, ki označujejo mejno črto med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Kamniti kvadri so belo obarvani. Na slovensko stran imajo črno izpisani črki RS (Republika Slovenija), na avstrijsko stran pa Oe (Oestereich). Na kamnih je vklesana rimska številka XXV, kar pomeni petindvajseti mejni odsek, z arabskimi številkami pa so izpisane zaporedne številke kamnov. Na naši poti zaporedne številke mejnih kamnov naraščajo od Ljubelja proti Zelenici, torej z vzhoda proti zahodu. Prelomnice mejne črte so označene na vrhnji plošči nekaterih mejnih kamnov. Dobro orientacijo na vsej poti pa nam daje že sam greben z Ljubelja proti Povni peči in Ljubeljščici ter naprej proti Možem nad Zelenico.

 

Pot se začenja zahodno izza koče na Ljubelju (1369 m). Po mladem bukovem gozdu se blago vzpnemo do prvega mejnega kamna na naši poti z zaporedno številko 7. Nedavno je bil ves ta del grebena še gol, brez drevja. Pri 11. mejnem kamnu (kota 1415 m) opazimo ostanke prvih strelskih zaklonov, ki se nadaljujejo vse do 15. mejnega kamna, kjer lahko opazimo ostanke železnih nosilcev daljnovoda, ki je povezoval južni in severni vhod v ljubeljski predor med gradnjo (1943–1945). Za gradnjo daljnovoda je bil z ljubeljskega prelaza po severni avstrijski strani grebena do sem speljan kolovoz, ostanki so še vidni. Dobrih deset metrov južno od 16. mejnega kamna so ostanki jame nekdanjega večjega zaklonilnika, takoj za robom jame pa ostanki lukenj eksplodiranih granat obstreljevanja zaklonilnika. Večji strojnični položaj je bil izkopan pri 17. mejnem kamnu, kjer se pot začne ponovno intenzivneje vzpenjati vse do 27. mejnega kamna, tik pod skalno škrbino Povne peči. Na vsem tem delu najdemo ostanke mnogih strelskih položajev z zelo dobrim pregledom (brisanim prostorom) na severno stran. Vojaško je bil ta del poti z odlično opazovalnico na Povni peči zelo pomemben. Skalno škrbino naša pot zaobide po severni strani, ki je spomladi lahko še dolgo zasuta s snegom in zato tukaj zahteva več previdnosti. Na zahodni strani skalne škrbine pot zavije ostro proti vzhodu na vrh Povne peči (1503 m). Vrh je ob 28. mejnem kamnu, malo vstran je tudi kamen s trigonometrijsko oznako.

 

S Povne peči se odpira pogled na vzhodno stran proti vrhu Ljubelja, Košutici oz. Babi (1968 m), planini Korošica in Velikemu vrhu Košute (2088 m), proti severu pa na ljubeljsko dolino na avstrijski strani – Unterloibl. Na zahodu se bohoti Vrtača (2180 m) in pred njo skalne špice zeleniških Mož (Na Možeh). Jugozahodno vidimo vrh in severno stran Begunjščice (2060 m). Še bolj južno pa velik del ljubeljske doline na slovenski strani (nekoč Šentanska dolina) in v ozadju severna pobočja Kriške gore oz. Kokovnice s Tolstim vrhom (1715 m) na vzhodnem koncu kriškogorskega grebena.

 

Pot vodi s Povne peči naprej po poraščenem grebenu v zahodno smer. Pri 32. mejnem kamnu stoji tabla Pozor – državna meja! Spominja na čase pred slovenskim vstopom v EU, izkopan strojnični zaklon nasproti table pa še na čase precej pred tem. Zakoračimo v bogata rastišča čemaža. Najlepši in najbolj užiten je koncem maja. Ob 36. mejnem kamnu se nam odpre lep razgled na severno ostenje Begunjščice in melišča pod njo. Na plazu pod Begunjščico so se skozi mnoge zime rojevala najbolj žlahtna imena slovenskega alpskega smučanja. Pot se nato spusti navzdol in se začne ponovno vzpenjati v že bolj skalnat svet, ki zahteva pri hoji več previdnosti. Pri 43. mejnem kamnu se nam ponudi ena najlepših razglednih točk na poti, zlasti na avstrijsko stran. Postojmo in poglejmo naokrog!

 

Na naši poti nato sledi kratek ozek peščen prehod po sami konici grebena. Bodimo previdni! Med ruševjem je pot naprej lahko sledljiva in nas privede do masivnega skalnega balvana. Držimo se levo, na slovensko stran, na kar nas opozarja tudi napis s puščico v smeri Zelenice. Malo za 49. mejnim kamnom pridemo do prvega zahtevnejšega odseka na poti.

 

Odsek je zelo dobro zavarovan z jeklenicami, pot čezenj je varna, spustimo se kakih 30 metrov navzdol. Po 51. mejnem kamnu zavije pot levo navzdol in preči kratko melišče ter nas pripelje do drugega zahtevnega mesta na poti.

 

Preko z jeklenicami in klini dobro zavarovanega skalnega prehoda se varno povzpnemo.

 

Ta del poti je bil urejen šele leta 2007 in je omogočil celotno pot po slovenski strani. Na Elemirjev predlog, ki je ta del poti nadelal, se pot imenuje Slovenska pot. Na drugi strani skalnega prehoda zavijemo desno navzgor v širok koluar, delno skalnat, proti robu na vrhu pa vse bolj poraščen.


Ob 53. mejnem kamnu dosežemo sedlo, odpre se nam pogled na avstrijsko stran. Nato pot vodi samo še navzgor, po poraščenem pobočju. Odpre se nam pogled navzdol na Zelenico, kjer si bomo v novi leseni koči pogasili žejo. Tik ob 57. mejnem kamnu stoji smerokaz Stari Ljubelj – varovana pot, za tiste, ki se bodo Slovenske poti lotili iz smeri Zelenice proti Ljubelju.

 

Srečno in veliko užitkov na poti!

 

Avtorja : Janez Kavar in Elemir Zrim 

 

Orignalno je članek objavljen v knjigi "Vrh Ljubelja smo v Šanc'h stal'..."

 

Vremenska pratika

za leto 2022

Vabimo vas, da si ogledate vremensko pratiko za 2021, ki jo je kot že nekaj let do sedaj pripravil naš član mag. Dušan Kaplan.

PREBERITE VEČ...

KOLEDAR AKTIVNOSTI

za leto 2022

 

PREBERITE VEČ...

POSTANI

NAŠ ČLAN

 

PREBERITE VEČ...

Združenje vojaških gornikov Slovenije

 

 Vojašnica Boštjana Kekca Bohinjska Bela 4263, Bohinjska Bela 153

 info@zvgs.si

PREDSEDNIK:

Slavko Delalut

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

SEKRETAR:

Mirko Meglič

 Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

© 2022 Združenje vojaških gornikov Slovenije. Vse pravice pridržane.