Strokovni članki

Avtor : Janez Kavar

Skoraj noben visok vojaški obisk v Sloveniji ne mine brez omembe bodočega sodelovanja na področju urjenja za bojevanje v gorskem svetu. Popolnjevanje gorskega bataljona Slovenske vojske s pogodbenimi rezervisti in nadgradnja Gorske šole Slovenske vojske v center odličnosti po standardih NATO, sta dva zelo ambiciozna projekta naše vojske. So gorske enote resnična potreba sodobnih vojsk, tudi slovenske? Kaj o tem vprašanju uče zgodovinske in slovenske izkušnje?

Gorske enote so v vojaštvu relativno nov fenomen. Pred zadnjim tisočletjem so bila visoka gorata področja Centralne in Zahodne Evrope smatrana kot zadostna zaščita pred napadalnimi sosedi. Vendar je Italija začela formirati specialistične gorske čete že v letu 1872 in jih do leta 1882 razširila na šest alpinskih polkov ter dodatno razvila še specializirano gorsko artilerijo. Sledila ji je Francija s formiranjem dvanajst sličnih polkov poimenovanih »Chasseurs – Alpins« (Alpski lovci). Grenke izkušnje iz bojevanja s francoskimi gorskimi enotami v Vosgeških gorah, na tromeji med Francijo, Nemčijo in Švico leta1914, so vodile Nemčijo k formiranju 1. bavarskega smučarskega bataljona, ki je kasneje deloval na tem področju. Le ta se je že leta 1915 razširil v korpus, ki je bil še isto leto nemudoma angažiran na italijanski fronti v Dolomitih. Že v začetku leta 1916 so vse države meječe na Alpe ugotovile pomembnost usposobljenosti enot za bojevanje v gorah in zimskih razmerah. V obdobju med I. in II. svetovno vojno se je izredno hitro povečevalo število enot za gorsko bojevanje. Nemški »Wermacht« je imel leta 1938 že tri gorske divizije. »Gorski lovci« (Gebirgsjager) so bili angažirani pri nemškem zavzetju Poljske septembra in oktobra leta 1939, ter pri kasnejšem padcu Francije. Nemški »gorski lovci« so se zkazali tudi kasneje pri forsiranju francoskih rek Maas, Aisne in Loire, preden so bili iz Francije umaknjeni zaradi priprav na načrtovano, a kasneje neizvedeno invazijo na Veliko Britanijo in nato na Gibraltar. Nemčija je kmalu zatem imela že šest gorskih divizij.

Prednost specialističnega urjenja in opremljenosti za bojevanje v goratem svetu in ekstremnih (zimskih) vremenskih pogojih se je dramatično izkazala v Rusko – Finski vojni (1939 – 1940), kjer so odlično izurjene in opremljene finske smučarske enote onemogočile sovjetske sile, četudi je bilo številčno razmerje petkrat večje v sovjetsko korist. Nemški vojaški uspeh pri zavzetju Norveške je vzpodbudil britanski interes za urjenje gorskega bojevanja in ustanovitev »Mountain and Snow Training Camp« (Center za bojevanje v gorah in snegu). Center je bil lociran najprej na Škotskem, kasneje pa na severu Walesa in je imel prvotno nalogo promovirati specialistične veščine, posebej med na novo formiranimi britanskimi komandosi (»British commandos«). Poraz britanskih sil in sil Združenega kraljestva v Grčiji in na Kreti gre pripisati predvsem bojnim sposobnostim nemških »gorskih lovcev« in njihovim zračnodesantnim (»Fallschirmjager«) sobojevnikom. Zanimivo je, da je bil prav po tej operaciji koncept masivnih zračnih desantov opuščen, zaradi prevelikega števila izgub. Uspeh »gorskih lovcev« pa je Wermacht vzpodbudil k formiranju novih gorskih divizij na skupno dvanajst do leta 1945.

Uspeh nemških gorskih enot je okrepil potrebe po enotah z izkušnjami v tehnikah gorskega bojevanja. Ameriška vojska se je odzvala s formiranjem visoko specializiranih združenih ameriško-kanadskih specialnih sil »US-Canadian Special Service Force« (SSF), ki so leta 1942 začele z izvajanjem urjenja v okolici mesta Helena v ameriški zvezni državi Montana. Ta unikatna ameriško-kanadska enota je zaslovela v napadih na Monte La Difesa in Monte La Remetanea v Italiji leta 1943, preden je kot prva zavezniška enota, kasneje znana kot »Vražja brigada« (Devil's Brigade) ob reki Tiberi vkorakala v Rim. »Vražja brigada« je bila kasneje izbrana za čelno enoto v zavezniški operaciji »Anvil - Dragoon« (1944 – 45) v Franciji in Nemčiji.

Medtem ko je bila »Vražja brigada« originalno zračnodesantna enota komandosov, z sposobnostmi bojevanja v gorskem svetu, se je ameriška vojska odločila za formiranje novih, posebnih gorskih formacij: 87. bataljona gorske pehote (»87th Mountain Infantry Battalion«) v vojaški bazi Fort Lewis v ameriški zvezni državi Washington. Bataljon je pričel urjenje decembra 1941 v okolici pogorja Mount Rainier (4392 m) in nadaljeval do septembra 1942. Po nekaj poizkusih je ameriška vojska v zimi 1942 / 43 formirala center za gorsko bojevanje (»Mountain Warfare Center«) v bazi Camp Carlson v zvezni državi Kolorado, na nadmorski višini 2743 metrov. Julija 1943 so Američani ustanovili 10. lahko (gorsko) divizijo (»10th Light Division Alpine«, danes »10th Mountain Division«) . Divizija je bila popolnjena s skrbno izbranimi vojaki, z večinoma predhodnimi gorniškimi in smučarskimi izkušnjami. Velik del pripadnikov te divizije je prihajal iz ameriške prostovoljne civilne gorsko-smučarske reševalne službe »National Ski Patrol«. Poslanstvo divizije je bilo urjenje za učinkovito visokogorsko bojevanje, za delovanje v gorskem in težko prehodnem svetu, z omejenimi ali neobstoječimi komunikacijami ter v ekstremnih vremenskih pogojih.

Po koncu II. svetovne vojne so države z gorskimi enotami in države, ki so predvidevale možnost uporabe njihove vojske v goratem svetu, zadržale ali na novo formirale enote sposobne delovati na večjih nadmorskih višinah. Prav tako imajo specialne sile vseh zmogljivejših vojsk na svetu znanje, opremo in sposobnosti za gorsko bojevanje. Gorati svet narekuje uporabo majhnih enot, lahko oboroženih in opremljenih, sposobnih samostojnega delovanja. Specifika gorskega terena omogoča dobro zaščito pred napadi iz zraka, z veliko možnosti samostojne protizračne obrambe z uporabo lahkih raketnih lanserjev, kot so jih zelo uspešno uporabljali mudžahedini v bojih s sovjetsko vojsko v Afganistanu. Zaradi fleksibilne vojaške organizacije (formacije), lahke opreme in oborožitve, so v sodobnem svetu gorske enote izredno uporabne za izvajanje širokega spektra operacij, tudi mirovnih in humanitarnih. Ne najdemo jih več samo v tipično gorskem okolju, ampak tudi na zanje povsem geografsko in klimatsko različnih terenih.

Cela vrsta vojaških spopadov v obdobju po letu 1945 je narekovala uporabo enot z veščinami in izkušnjami gorskega bojevanja. Mednje lahko prištevamo francoski poseg v Maroku (1953-55) in med alžirsko osamosvojitveno vojno, britanski poseg v Jemenu in Radfanu (1963-67) in Omanu (1962-1975), sovjetski poseg v Afganistanu (1979-1989). V omenjenih spopadih so se često konvencionalne enote, sicer izurjene za gorsko bojevanje, znašle v bojih z gverilskimi silami z izkušnjami mnogih predhodnih generacij, često še iz obdobij medplemenskih bojev. Gorski bojevniki, bodisi omanski »Dhofari Jebalis«, afganistanski »Gilzais«, škotski »Highlanders« ali nepalski »Gurkhas«, v bojevanju težijo h krutosti in najpogosteje uveljavljajo način bojevanja, ki je krut in brutalen kot zna biti gorsko okolje kjer se bojujejo. V novejšem času velja za najobsežnejšo izvedeno operacijo v goratem svetu operacija »Anaconda«, ki so jo marca leta 2002 v gorovju Tora Bora v Afganistanu izvajali pripadniki brigade ameriške 10. gorske divizije. Ameriške vojake je zaradi izdatne uporabe helikopterjev pri hitrem transportu na višine okoli 3000 metrov, brez aklimatizacije, namučila višinska bolezen. Visoko v gorah pa so jih poleg talibanov najbolj ogrožali snežni plazovi.

Slovenci se po izkušnjah o učinkovitosti gorskih enot lahko ponosno zazremo kar v svojo dolgo zamolčano vojaško zgodovino. 2. gorski strelski polk, ki je bil prvotno ustanovljen kot 27. domobranski pehotni polk in kot gorska enota opremljen leta 1911, je bil ne samo najbolj slovenska enota avstroogrske vojske, ampak tudi ena njenih najbolj učinkovitih enot za gorsko bojevanje. Kleni slovenski gorjanci so se uspešno tolkli pri Doberdobu, na Rombonu, Šmohorju in Velikem Lemežu, na Tirolskem in izbojevali zmagovit boj na nož z italijansko brigado »Forli« na Monte Cengio. Knjiga nemškega generala Erwina Rommela »Infanterie Greif an« (Pehotni napadi) iz leta 1937, je še danes klasični učbenik vojaških akademij o bojevanju v gorskem svetu. Rommel je knjigo napisal večinoma po svojih izkušnjah s Soške fronte, oziroma Tolminske ofenzive, oktobra 1917. Z izkušnjami, ki si jih je večinoma nabral v slovenskih gorah, na vrvi slavnih trentarskih gorskih vodnikov, se je med I. svetovno vojno, že v poznih letih svojega življenja, izkazal dr. Julius Kugy - »Poet Julijskih Alp«, kot »alpinski referent« avstroogrske vojske. Njegova knjiga »Vojne podobe iz Julijskih Alp« je pravi priročnik o temeljnih zakonitostih bojevanja v gorskem svetu. Jedro častniškega kadra 1. planinskega polka vojske Kraljevine Jugoslavije so sestavljali častniki slovenske narodnosti, četudi starojugoslovanskemu planinskemu polku ni nikdar poveljeval general slovenskega rodu. V polku so bili med častniki slovenskega rodu, kot gorniki in smučarji, posebej znani in uspešni Jože Švigelj, Franci Primožič in Stane Pišler, ki so kasneje sodelovali tudi v slovenskih partizanskih enotah. Podobno kot v nekdanji avstrogrski vojski, čeprav v mnogo manjšem številu, so bili mnogi slovenski fantje rojstnih letnikov 1916 do 1926, doma z Gorenjske in Štajerske, v letih 1943 do 1945, mobilizirani v nemško vojsko. Precej jih je bilo razporejenih tudi v enote nemških »gorskih lovcev«, zlasti že uspešni smučarji in alpinisti. Mnogi med njimi so ob prvi priložnosti prebegnili na zavezniško in partizansko stran in se izkazali kot odlični borci. Eden teh je bil tudi Tržičan Janez Štefe - Zavrotar, odličen alpski smučar, katerega 13. mesto v smuku z zimskih olimpijskih iger v Oslu 1952, tudi po letošnjem Torinu, ni izboljšal še noben slovenski smučar. Vojaško pa je Štefe znan s partizanskega smučarskega tekmovanja v Cerknem januarja 1945, ko je na tekmi v skokih skakal kar s pištolo za pasom. Vrsta uspešnih akcij slovenskih partizanov v II. svetovni vojni je bila izpeljana po zaslugi izkušenih borcev – gornikov in smučarjev. Mednje sodijo zlasti spopadi z Nemci na Lipanci in Stolu pozimi 1942, prehod bataljona 2. grupe odredov čez Karavanke na Koroško in Štajersko avgusta 1942 in pohod čez Krn decembra 1943. Najviše izpeljana akcija slovenskih partizanov v II. svetovni vojni pa je bil prehod čez 2429 m visoko sedlo na grebenu Martuljkove skupine, ki sta ga vodila odlična alpinista Andrej More – Gandi in Milan Marolt.

Kmalu po koncu II. svetovne vojne je pospešeno začela formirati svoje planinske enote tudi takratna JLA. Po začetni izbiri častniškega kadra in njihovem temeljnem usposabljanju v gorništvu in smučanju koncem leta 1945, je JLA poleti 1946 formirala tri planinske bataljone, v sestavi 4. armade s sedežem v Podbrdu, 6. armade v Konjicu in 1. armade v Kolašinu. Bataljoni so bili četne sestave s po dvema planinskima četama in četo z izvidniškim, inženirijskim in vodom za zvezo. Planinske enote JLA so kasneje doživele vrsto reorganizacij, večinoma pa so bile vedno nameščene na slovenskem ozemlju, blizu takratne jugoslovanske zahodne meje. Kot inštruktorji so v planinskih enotah JLA delovali najuspešnejši slovenski alpinisti: Joža Čop, Andrej More – Gandi, Dolfe Kremžar, Stane Koblar, Maks Medja, Marjan Perko, Marjan Keršič – Belač, Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Franci Savenc, Stane Belak - Šrauf in mnogi drugi. Prav tako pa tudi inštruktorji smučanja, alpski smučarji Janez Štefe – Zavrotar, brata Zdravko in Peter Križaj, tekač na smučeh Janez Rožič in še mnogi. Leta 1991 je imela JLA 269. planinsko brigado s poveljstvom in enim bataljonom v Kranju, ter bataljonoma v Tolminu in na Bohinjski Beli. Učinkovitost, opremljenost in usposobljenost enote so priznavali tudi tuji vojaški viri, bazirala pa je večinoma na slovenskih gorniških in smučarskih izkušnjah in kadrih, ter opremi izdelani v slovenskih tovarnah. Med vojno za slovensko samostojnost je brigada sramotno in neuspešno razkazovala svojo moč na Gorenjskem, pred slovenskimi ljudmi, ki so ji največ pomagali k ugledu.

Iz vrst nekdanjih partizanov so izšli mnogi častniki slovenskega rodu, ki so tvorili strokovno jedro izvidniških in planinskih enot JLA. Po upokojitvi so nekateri delovali kot specialisti – inštruktorji v enotah Teritorialne obrambe Slovenije in znatno sodelovali pri ustanovitvi in oblikovanju alpsko-izvidniških enot TO. Najbolj znana med njimi sta danes še vedno čila osemdesetletnika Janez Lušina in Srečko Tušar. Slovenska TO je imela leta 1991 sedem specialističnih alpsko-izvidniških vodov (alpiv), štiri na Gorenjskem, po enega pa na Severnem Primorskem, Zahodnem Štajerskem in Koroškem. Sodobne izkušnje alpsko-izvidniških enot TO so kasneje predstavljale temelj za formiranje gorske enote SV – 32. gorske brigade in nato sedanjega 132. gorskega bataljona.

Manj poznan je slovenski strokovni prispevek pri usposabljanju tujih vojsk za bojevanje v gorah. Po ustanovitvi leta 1996, je že leta 1999 Gorska šola Slovenske vojske postala članica elitnega združenja gorskih vojaških šol, ki ga poleg slovenske sestavljajo samo še vojaške gorske šole Avstrije, Francije, Italije, Nemčije, Španije in Švice. Vsa leta od ustanovitve bogate slovenske gorniške, ter izkušnje iz bojevanja v gorah in ekstremnih vremenskih pogojih, Gorska šola Slovenske vojske razdaja tudi tujim vojskam. V desetih letih delovanja je šlo skozi tečaje slovenskega vojaškega gorništva že preko tisoč pripadnikov iz skoraj dvajsetih evropskih držav in ZDA. Slovenski vojaški učbenik »Vojaško gorništvo«, založbe »Defensor«, avtorja poročnika Miha Kuharja, ki je od lani preveden v angleščino (»Military Mountaineering Skills«), postaja eden osnovnih učbenikov svetovnega združenja gorskih vojaških šol.

Že mnogo let pred formiranjem Slovenske vojske pa so nekateri argentinski Slovenci močno zaznamovali razvoj gorskih enot argentinske vojske. Z Andi ima Argentina na zahodu izredno obsežno gorsko področje s Čilom, temu primerno pa tudi razvite, opremljene in usposobljene gorske enote. Argentinska vojska je leta 1964 v San Carlos de Bariloche ustanovila svojo gorsko vojaško šolo (»Escuola Militar de Montana«), katere strokovna tvorca sta bila odlična alpinista in smučarja, Slovenca, Dinko Bertoncelj in France Jerman. Bertoncelj je za argentinsko šolo leta 1972 napisal tudi prvi strokovni učbenik, ki ga v šoli uporabljajo še danes. Bertoncelj je bil dolgo let civilni sodelavec argentinskega antarktičnega inštituta »Instituto Antartico Argentina« (I.A.A.) ter udeleženec prve argentinske (vojaške) alpinistične odprave v Himalajo, leta 1953 na Dhualagiri (8172 m). Dinko Bertoncelj šteje za prvega slovenskega Himalajca. Prva slovenska (jugoslovanska) alpinistična odprava je odšla v Himalajo leta 1964 na Trisul. Slovenski alpinisti iz Bariloch veljajo za začetnike alpinizma v Argentini – andinizma. Jerman in Bertoncelj sta tudi začetnika teka na smučeh, alpskega smučanja in biatlona, tako v argentinski vojski, kot v Argentini nasploh. Dinko Bertoncelj, še vedno aktiven v stikih s pripadniki Slovenske vojske, je bil eden pobudnikov sodelovanja slovenske in argentinske gorske vojaške šole, ki poteka že od leta 1999.

Najbolj kompetentna velika vojaška sila v visokogorskem bojevanju je v sodobnem času zagotovo Indija, ki razpolaga z devetimi gorskimi divizijami. Le te so bile večinoma angažirane v spopadih s Pakistanom v himalajskem pogorju v Kašmiru, prav do prelaza Shandur na 3725 metrih nadmorske višine. Največje število gorskih enot imajo še Argentina, Italija, Nemčija, Francija, ZDA, Španija, Romunija, Turčija, Norveška, Finska, Avstrija in Grčija. Vse specialne sile sodobnih vojsk med svojimi veščinami odlično obvladajo tudi gorske in smučarske tehnike ter so za to tudi primerno opremljene. Gorske enote se navadno krasijo s posebnimi naglavnimi oznakami. Francoski gorski lovci (»Chasseurs Alpins«) nadaljujejo tradicijo pokrivanja z velikimi črnimi baretkami ali »tartesami«. Planika in pokrivalo s podaljšanim šiltom sta bili in sta še značilnost nemških »gorskih lovcev« (»Gebirgsjager«). Pripadniki 132. gorskega bataljona Slovenske vojske (»Gamsi«) ponosno nosijo sive baretke. Morda si kdaj za kokarde na svojih baretkah spet pripnejo bele krivce divjega petelina, kot so jih ponosno nosili njihovi vojaški predhodniki?

Viri:

Dinko Bertoncelj, pisni vir, avgust 2005
Janez Kavar, Mountain Warfare, US Army War College, Carlisle, ZDA, 1995
Janez Lušina, pisni vir, avgust 2005
Miloš Rutar, Sodelovati in zmagati, Založba Borec, Ljubljana, 1986
Janez J. Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Prešernova družba, Ljubljana, 1992

Avtor: Janez Kavar

Vojaške alpinistične odprave, tudi odprave Slovenske vojske, še zdaleč niso samo same sebi namen in enkratna angažiranja z nepotrebnimi stroški, temveč neprecenljiv vir nabiranja izkušenj. Rezultati vojaških odprav so daljnosežni in takšni se že in se bodo še bolj razvidno uveljavljali tudi po prvi slovenski vojaški odpravi. Lani je svojo prvo alpinistično odpravo na najvišji vrh Severne Amerike uspešno izvedla tudi Slovenska vojska (SV). Odprava je postavila nov mejnik v slovenskem vojaškem gorništvu in – ne bodimo preskromni in preveč zaprti v (ne)vojaške okvire – tudi nov mejnik slovenskega alpinizma!

O posebni zahtevnosti bojevanja v gorskem svetu je v svoji znameniti knjigi »O vojni« v začetku 19. stoletja razmišljal in pisal pruski general, filozof vojne, Carl von Clausewitz. Ko so koncem istega stoletja začeli formirati prve specializirane gorske enote, so jih popolnjevali z vojaki, ki so prihajali z goratih področij, kjer je življenje za preživetje trdo in neizprosno. Italijani so (1872) svoje »alpine« prvotno rekrutirali v ozkih gorskih dolinah na južni strani Alp in v Dolomitih. Prav tako Francozi svoje »chasseurs – alpins« na severni strani Alp in v Pirenejih. Nemci so (1914) novačili prve »gebirgsjagre« predvsem med Bavarci. Svoje bogate gorniške izkušnje je v goratem področju južne fronte v I. svetovni vojni med avstroogrske vojake (1917) delil »poet Julijskih Alp«, vojaški alpinski referent, dr. Julius Kugy. Njegovih izkušenj in nasvetov so bili posredno deležni tudi vojaki 2. gorskega strelskega polka, ki so ga v večini sestavljali vojaki slovenskega rodu, kleni gorjanci s Kranjske. V 1. planinskem polku Vojske Kraljevine Jugoslavije so imeli gorniško glavno besedo nižji častniki slovenskega rodu, odlični smučarji in alpinisti, kot so bili Stane Pišljar, Jože Švigelj, Franci Primožič in drugi.V rusko-finski vojni (1939/40) so številčno slabšim Fincem pomagale k zmagi predvsem izvrstne smučarske izkušnje. Nemške elitne gorske divizije na začetku II. svetovne vojne so obdržale tradicijo rekrutiranja predvsem Bavarcev in vojakov iz kasneje priključenih avstrijskih gorskih predelov. Akcije slovenskih partizanov v visokogorju so vodili odlični predvojni slovenski alpinisti, kot so bili Andrej More – Gandi, Miha Arih, Miran Cizelj in drugi. Pomena specialističnih smučarskih veščin so se zavedali tudi domobranci, ki so koncem januarja leta 1945 v Rovtah nad Logatcem organizirali svoj prvi vojaški smučarski tečaj. Približno takrat, ko so partizani v Cerknem organizirali smučarske tekme v veleslalomu in skokih. Slovita ameriška 10. gorska divizija (1943) je jedro svoje specializirane enote formirala s prostovoljci iz gorniškega »Sierra Club« in smučarsko-reševalne organizacije »National Ski Patrol«. Argentinski vojski so k pridobivanju gorniških in smučarskih znanj pomembno prispevali slovenska priseljenci, alipinisti in smučarji, Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc in Frenk Jerman. Bertoncelj je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja (1953) tudi udeleženec argentinske (vojaške) odprave na Daulagiri (8167 m) in tako postal prvi »himalajec« slovenskega rodu s takrat zavidljivo doseženo višino 7700 m. Planinska brigada JLA (Jugoslovanska ljudska armada) je gorniška znanja črpala predvsem iz izkušenj vrhunskih povojnih slovenskih alpinistov in izkušenj iz zlatih let slovenskega himalaizma. Zagotovo ene najbolj učinkovitih enot slovenske TO so bili »alpsko-izvidniški« vodi v katerih je bilo ponekod najti sam vrh slovenskega alpinizma in velik del takrat svetovno uspešne državne smučarske reprezentance.

Nekaj nanizanih podrobnosti iz (tudi slovenske) zgodovine razvoja bojevanja v gorah predstavljala temelj razlogov in izhodišč za formiranje (1992) prve gorske enote nove slovenske vojske - 32. gorske brigade. V brigado smo želeli združiti vse tradicije, dosežke, izkušnje in znanja, ki smo jih Slovenci skozi zgodovino dosegli v gorništvu, smučanju in bojevanju v gorskem svetu, kot tudi izraziti povezanost našega naroda z gorami in poudariti naš nacionalni ponos, ki ga izkazujemo s Triglavom v državnem grbu. Vizija razvoja temeljne gorske enote je bila povezana s prepletanjem sodobnih dosežkov Slovencev v alpinizmu in smučanju, množičnostjo udejstvovanja Slovencev v gorah in na belih poljanah, ter s tem plemenitenje vojaških veščin za bojevanje v gorah. Mnoge takratne zamisli so se udejanile, resnici na ljubo pa mnoge tudi ne! Velikokrat zaradi ozkih interesov zaprtih skupin in organizacij, ki niso uspele dojeti višjega – nacionalnega pomena, kot tudi zaradi razhajanj v opredeljevanju nacionalnih vojaških razvojnih strategij. 32. gorska brigada SV se je kasneje (2001) zmanjšala in preoblikovala v za Slovensko vojsko racionalnejši in bolj učinkovit 132. gorski bataljon. Ustanovljena je bila Gorska šola Slovenske vojske (1996), kot bodoče strokovno jedro vojaškega gorništva v Sloveniji oziroma njene vojske. Po izkušnjah in zgledih držav in vojsk z dolgoletnimi izkušnjami v gorskem bojevanju in bojevanju v ekstremnih vremenskih pogojih je bil zastavljen cilj: organizacija in izvedba 1. slovenske vojaške alpinistične odprave.

Med postopki in aktivnostmi priprav in izvajanja vojaških operacij v gorskem svetu ter ekstremnih vremenskih pogojih na eni strani, in pripravo ter organizacijo alpinističnih odprav v daljna gorstva na klasičen ali sodobnejši »alpski« način, lahko najdemo veliko primerjav. Alpinistični cilj vojaški odpravi predstavlja in pooseblja namišljenega »nasprotnika«, ki ga je treba doseči – zmagati, po vojaško! Z vidika priprav za bojevanje v gorah je izvedba odprave skoraj manj pomembna od vseh aktivnosti v fazi priprav odprave, začenši z izbiro moštva in formiranjem kolektiva, določitve vodje (poveljnika) odprave, izbire opreme in hrane, logističnih postopkov (zlasti transporta), proučevanja cilja (nasprotnika) in aktiviranja vseh dosegljivih zmogljivosti za uspešen zaključek (cilj) odprave. V sodobnem času mednarodnega povezovanja (NATO, EU, večnacionalne koalicije), angažiranje dosegljivih zmogljivosti največkrat presega vsakršne nacionalne meje.

Pomena pridobivanja (vojaških) izkušenj iz alpinističnih odprav so se že desetletja nazaj zavedle vojske najbolj zmogljivih držav za bojevanje v gorskem svetu. Prvo ogledno britansko odpravo za naskok na Mount Everest je leta 1921 vodil podpolkovnik Charles Howard-Bury. Član te odprave je bil tudi Georg Mallory, ki še danes predstavlja uganko, ali ni že leta 1924 osvojil najvišji vrh sveta? Odpravi s poizkusom osvojitve Mount Everesta, leta 1922 in 1924, je prav tako vodil vojaški častnik, britanski brigadni general Charles Bruce. Na vrhuncu klasičnega himalaizma, v petdesetih do osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so bile redke odprave, ki v moštvu niso imele tudi alpinistov-vojakov, če že niso bile v osnovi v celoti »vojaške« odprave dopolnjene z najuspešnejšimi civilnimi alpinisti. Vse pa so bile vodene na načine, ki so še najbolj primerljivi z vojaškimi principi »vodenja in poveljevanja«. Nekaj zavedanja pomena takšnih izkušenj je zaznati tudi iz gorske enote vojske naše bivše skupne države. Udeleženca odprav kranjskega alpinističnega odseka na Kilimandžaro (5895 m) in Kavkaz (Elbrus, 5642 m) sta bila v sedemdesetih letih tudi častnika 345. planinske brigade JLA iz Kranja Špiro Niković in Slobodan Lončar. To obdobje potrebuje še precej naprezanja pri odstiranju zgodovine. V sedanjosti pa drži, da je še veliko možnosti za mnogo obsežnejše in bolj tvorno sodelovanje alpinistov in vojakov, oziroma alpinističnih organizacij in vojske pri soorganizaciji odprav kot so zametki takšnega sodelovanja med Slovensko vojsko in Planinsko zvezo Slovenije pri tečajih v slovenski vodniški šoli za Šerpe v Manangu v Nepalu.

Mnoge vodilne države v vojaškem gorništvu so šle v nabiranju izkušenj iz vojaških alpinističnih odprav tudi dlje in znotraj svojih vojsk formirale vrhunske skupine za izvedbo najzahtevnejših alpinističnih odprav in doseganje najvrednejših alpinističnih dosežkov v moderni dobi alpinizma. Najbolj slovita med njimi je francoska vojaška alpinistična skupina G.M.H.M. (Groupe militaire de haute montagne). Skupina je organizirana v francoski vojaški gorski šoli E.M.H.M. (L' ecole militaire de houte montagne) v Chamonixu. G.M.H.M. je bila ustanovljena leta 1976 in je v preteklih enaintridesetih letih izvedla preko trideset zahtevnih odprav med katerimi so tudi takšni podvigi kot je »izziv treh polov« (Challenge des trois Poles), v katerem so v letu 2000 osvojili vrh Everesta ter severni in južni tečaj. Ob francoski G.M.H.M. so uveljavljene še podobna španska vrhunska vojaška alpinistična skupina GMAM (Grupo Militar de Montana) iz Jace, ki je bila lani s svojo himalajsko odpravo uspešna na Gashenbrum II (8035 m). Španska vrhunska vojaška alpinistična skupina GMAM je od leta 1985, ko je bila formirana, do danes izvedla že 45 odprav. Med njene dosežke sodi tudi Mount Everest leta 1992 in zemeljski južni pol leta 1995. Alpinisti GMAM so januarja 1995 na Antarktiki osvojili dotlej še neosvojen vrh in ga poimenovali po sedežu njihove vojaške šole »Pico Jaca« (3540 m). Sem sodi še alpinistična skupina italijanske vojaške gorske šole iz Aoste SMALP (Scuola Militare Alpina) z vojaško alpinistično ekspedicijskimi izkušnjami od leta 1905 naprej (Antarktika) in druge.

Zamisel o organizaciji slovenske vojaške alpinistične odprave sega v leto 1992, v prvo obdobje razvoja vojaškega gorništva v Slovenski vojski. Po uspešno izvedeni vojaški vaji »Triglav 92«, oktobra 1992 na Smokuški planini v Karavankah, je dobila ideja o formiranju gorske šole Slovenske vojske trdnejšo podporo. Za tem je preteklo še precej let do dejanske ustanovitve Gorske šole Slovenske vojske (1996). Še več let pa je bilo potrebnih za ustvaritev pogojev, ko je izvedba slovenske vojaške alpinistične odprave lahko postala realnost. Vmes je bilo potrebno mnogo samodokazovanja, prepričevanj, nizanja argumentov, pa tudi lobiranja, preden je takratni načelnik Generalštaba SV general Ladislav Lipič jeseni 2004 podpisal ukaz za pripravo in izvedbo 1. slovenske vojaške alpinistične odprave.

Med tem so leta 2002, mnogo bolj časovno racionalno, organizirali svojo prvo odpravo v Himalajo slovenski policisti na 8201 m visoki Čo Oju. Gonilna sila in vodja ter glavni protagonist odprave slovenskih policistov je bil Viki Grošelj. Odprava je bila uspešna in ne glede na tradicionalno in večno konkuriranje vojsk in policij kjerkoli na svetu jim gre za uspeh iskreno slovensko (tudi vojaško) priznanje!

Cilji prve slovenske vojaške alpinistične odprave so bili dokaj široki in ne zgolj alpinistični. V pripravo so bile vključene mnoge slovenske raziskovalne in znanstvene ustanove, zlasti Fakulteta za šport in Medicinska fakulteta, proizvajalci gorniške in zaščitne opreme, strokovnjaki za prehranjevanje v ekstremnih pogojih in proizvajalci prehrambenih artiklov ter drugi. Odprava je že v izhodišču dobila mnogo širši in pomembnejši cilj, kot je bil zgolj alpinistični. Izvorni cilj odprave je bila najprej Antarktika. Zaradi težav z letalskim transportom na južni pol je bila kasneje izbrana argentinska Patagonija, z 2831 metrov visokim vrhom Cerro Murallon in ekstremnimi vremenskimi pogoji ter zelo zahtevno logistično zagotovitvijo. Cilj v Argentini je bil izbran tudi zaradi potrjevanja velikega prispevka slovenskih izseljencev argentinskemu alpinizmu in vojski (Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc, Frenk Jerman), odmevnih uspehov slovenskih alpinistov v argentinskih gorah (zlasti SilvoKaro in Janez Jeglič, z južno steno Cerro Torre-ja) ter vzpostavljenega sodelovanja med slovensko in argentinsko vojaško gorsko šolo iz San Carlos de Bariloche. Zaradi nespretnosti slovenske vojaške diplomacije je cilj odprave v daljni Patagoniji propadel. Zelo primerno in zahtevno nadomestilo pa je postal najvišji vrh Severne Amerike, 6195 m visoki vrh Mount McKinley oziroma Denali, na Aljaski.

Ko se s pozno jesenjo začne ponujati zima je manj priložnosti za udejstvovanje v gorah, zato pa kakšna urica več za drugačno ukvarjanje z gorami. Proučevanje vojaške gorniške zgodovine sodi sem zraven. Če že ne poglobljeno strokovno proučevanje, kot se tega lotijo zgodovinarji, pa vsaj laično ljubiteljsko zanimanje za vojaško gorniško preteklost. V zadnjih dneh nas k temu vzpodbujata tudi vsaj dva članka v slovenskem časopisju.

Planinski vestnik, oktober 2009

Med ostalimi vsebinami je v zanimivem članku predstavljen kamniški alpinistični veteran Metod Humar iz Šmarce pri Kamniku. Metoda dobro pozna širok krog slovenskih gornikov mnogih generacij, po njegovih alpinističnih dosežkih, pa tudi po neizmerni dobri volji, ki jo izžareva in deli med prijatelje. V članku z naslovom "Moje prvo leto potepanja po gorah", PV strani 75 - 83, je objavljena tudi fotografija z Metodovega služenja vojaškega roka v Kolašinu v Črni Gori. Metod je služil vojaški rok v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. JLA je takrat (še) imela dve planinski brigadi, eno v Sloveniji, drugo pa v črni Gori.

Na fotografiji Metoda v planinski uniformi JLA je vrsta zanimivih podrobnosti, ki so danes že zgodovinske (glejte prilogo s komentarji). JLA je za izbiro in uporabo alpinistične opreme izdatno koristila nasvete inštruktorjev - vojakov slovenske narodnosti. Po zaslugi tihih "dobrotnikov" v planinskih in izvidniških enotah JLA, kot so bili npr. Srečko Tušar, Janez Lušina in drugi, je mnogo takšne opreme prišlo tudi v roke slovenskim alpinistom.

DELO, 21. oktober 2009

Janez Mihovec v članku "Zgodba o izgubljenem bombniku" v Delu piše o zrušitvi in ostankih ameriškega bombnika B-24 "Liberator", marca 1945 pod ostenji Rjavine v Julijskih Alpah. Zrušenih zavezniških letal v slovenskih gorah je bilo še kar nekaj. Nekatere lokacije zrušenih letal so označene in ohranje, druge zanemarjene.

O žalostnih zgodbah zavezniških letal in njihovih posadk na slovenskih tleh je veliko pisal nekdanji fotoreporter Edi Šelhaus. Ena izmed njegovih knjig z naslovom "Evasion and Repatriatin" je izšla tudi v angleščini, izšla je leta 1993 pri založbi Sunflover University Press, v Kansas-u, ZDA. Zgodba o Liberatorju pod Rjavino je omenjena tudi v Šelhausevi knjigi.

Morda bi raziskovanje lokacij in zgodb zrušenih zavezniških letal v slovenskih gorah lahko postala tudi bolj povdarjena aktivnost Združenja vojaških gornikov Slovenije? Tudi kot del dvostranskega sodelovanja z ameriško organizacijo vojaških gornikov.

več informacij tudi na www. gore - ljudje . net.

Janez KAVAR

Priloga: HumarPV.ppt

Category Title

Osmi mednarodni simpozij "Višinska fiziologija in praksa, Slovenija 2016"

V dneh od 9.9. do 11.9.2016 je bil v Natu centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah organiziran osmi mednarodni simpozij, ki je obravnaval problematiko gibanja posameznika ali skupin v visokogorskem svetu skozi prizmo fizioloških procesov in učinkov na človeški organizem. Skupaj sta ga organizirala Fakulteta za šport, Univerze v Ljubljani in NATO center odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah.

Temeljni namen simpozija oz. srečanja številnih strokovnjakov, raziskovalcev in znanstvenikov z navedenega strokovnega in znanstvenega področja, je bil izmenjati strokovne in znanstvene izsledke ter izkušnje, ki naj bi bile kar najbolje uporabljene v primerih, ko se posameznik (tudi vojak) nahaja v normalnih ali posebnih pogojih gibanja v gorskem svetu. Viden poudarek simpozija je bil dan obravnavi posameznih tem s področja vpliva povečane nadmorske višine na delovanje vojaških enot ter zadnja dognanja na področju gorskega bojevanja.

Celoten članek dr. Hermana Berčiča je v prilogi.

HB_8_SIMPOZIJ.pdf (36 kb)

15 bercic srecanja 85-88.pdf (145 kb)

Category Title

Mednarodni simpozij o višinski fiziologiji

V vojašnici na Bohinjski Beli in v COU v Poljčah, je od 8. do 12. septembra 2009 v organizaciji Fakultete za šport in Gorske šole SV potekal 4. mednarodni simpozij: "High altitude influence on human performance: Science & praxis" (Vpliv višine na delovanje človeka: znanost in izkušnje".

Z referati je na simpoziju sodelovalo 27 strokovnjakov iz Nemčije, Italije in Slovenije.

Z referatom "A problem of vertical maneouvre" (Problem vertikalnega manevra) sta na simpoziju sodelovala tudi brig Kavar (ZVGS) in stot Perko 15. HEB SV. Predstavitev referata si lahko pogledate v prilogi.

Priloga: Microsoft PowerPoint - A problem of Vertical Manouver EN.pdf (7 MB)

V Poljčah je bilo v sredo 29. oktobra 2014 ustanovno srečanje Študijske skupine ZVGS. Pobuda za ustanovitev skupine je bila podana na občnem zboru našega združenja januarja 2014. Skupina se bo ukvarjala s proučevanje, raziskovanjem, publiciranjem, dokumentiranjem in arhiviranjem strokovne problematike in zgodovine vojaškega gorništva ter vojaškega smučanja. Poleg zainteresiranih članov združenja so se ustanovnega srečanja udeležili še direktor NATO COGB pk Boštjan Blaznik, poveljnik 132. GORP ppk Robert Klinar in sodelavec Revije Obramba Jure Mikelj. Zbrane je pozdravil predsednik ZVGS Fedja Vraničar, pobudo pa je predstavil Janez Kavar. Ustanovni člani skupine so dr. Herman Berčič, Lojze Budkovič, Aleš Guček, Janez Kavar, Jure Mikelj, Matija Perko in član iz SV (NATO COGB) major Marjan Zupančič.

Prisotni so na srečanju dali vrsto pobud za delo skupine, z usmerjenostjo na zgodovino vojaškega gorništva in smučanja, kar naj bi uveljavili preko aktivnosti v IFMS tudi na mednarodnem področju. Polkovnik Blaznik in podpolkovnik Klinar sta pozdravila ustanovitev skupine in povdarila pomen prizadevanj skupine za Slovensko vojsko.

Študijska skupina ZVGS predstavlja novo zelo zanimivo delovno področje našega združenja, posebej pomembno z vidika odstiranja slovenske vojaške zgodovine in promoviranja enega temeljnih ciljev delovanja ZVGS.

Category Title

Naše publikacije v slovenskih knjižnicah

Na predlog članov naše Študijske skupine smo začeli podarjati po nekaj izvodov publikacij, ki jih je doslej izdalo naše združenje, večjim knjižnicam v Sloveniji. Nekatere pomembnejše državne knjižnice dobivajo po dva t.z. obvezna izvoda vsake izdane publikacije po zakonodaji o izdajateljski dejavnosti.

Nahajališče posamezne publikacije v knjižnicah lahko preverite v sistemu COBISS https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search Zlasti sta to knjižnica NUK v Ljubljani in Univerzitetna knjižnica Maribor. Večino naših publikacij najdete tudi v knjižnicah MORS, Muzeju novejše zgodovine, knjižnici FF Univerze Ljubljana itd.

Naše izdane publikacije, doslej jih je šest, lahko najdete tudi v knjižnicah v Tolminu, Ravnah na Koroškem, Tržiču, Ajdovščini, Kranju, Radovljici, Jesenicah, Škofji Loki, Celju, Kamniku, Kopru, Postojni in Novem mestu.

V združenju si bomo prizadevali, da še več naših publikacij pride v fonde slovenskih knjižnic. S tem predstavljamo dejavnosti in zgodovino vojaškega gorništva širši in strokovni javnosti. Veliko strokovnih člankov o vojaškem gorništvu in smučanju pa lahko najdete tudi na naši spletni strani v rubriki Vojaško strokovne dejavnosti.