Sedemindvajsetega aprila 1945 je britanski premier Churchill poslal ameriškemu predsedniku Trumanu dramatično sporočilo: "Nadvse pomembno je, da smo v Trstu, preden ga okupira Titova vojska. Ne kaže odlašati niti minute!" Truman je nemudoma ukrepal. Začela se je tekma za Trst ...
Poveljnik anglo-ameriških sil v Sredozemlju general Alexander je dobil nalogo takoj zasesti Trst. Naloga je bila najprej zaupana 2. novozelandski diviziji, ki je 2. maja vkorakala v Trst, vendar nekaj ur za prihodom enot jugoslovanske IV. armade. Istega dne je britanska 6. oklepna divizija zasedla Videm (Udine). Devetega maja je bil med Jugoslavijo in anglo-ameriškimi silami dosežen sporazum o demarkacijski črti, kasneje poimenovani po generalu Fridericku Morganu, kot »Morganova linija«, med zahodno in vzhodno cono ob reki Soči, do Jadranskega morja. Zahodna cona z mesti Trst, Pula, Gorica in Kobarid, je bila dodeljena v administrativno upravljanje anglo-ameriškim, vzhodna cona pa jugoslovanskim silam.
Ameriška 10. gorska divizija (10th Mountain Division), ki ji je poveljeval general Hays, je 6. maja 1945 v zaključnih bojih II. svetovne vojne v severni Italiji dosegla območje Gardskega jezera (Lago di Garda), kjer je zajela okoli 200 tisoč pripadnikov nemške vojske. Dvajsetega maja je general Hays prejel ukaz o premiku dela divizije v okolico Vidma (Udine) in severno ob reki Soči navzgor do meje z Avstrijo. Naloga je bila zaupana 86. in 87. polku divizije, čigar pripadniki so stopili na slovenska tla pri Robiču in zasedli Kobarid, Žago, Bovec ter Log pod Mangartom, vse do Belopeških jezer pri Trbižu. Anglo-ameriško/jugoslovanska tekma za Trst se je tako posledično razširila in obstala pod Mangartom. Tam pa so vojaki 10. gorske divizije 3. junija 1945 pripravili precej drugačno - divizijsko tekmo v smučanju, prvič po maju 1944, oziroma odhodu divizije na evropsko bojišče.
Težko je najti bolj zanimivo zgodovino neke vojaške enote, kot je zanimiva sicer kratka zgodovina ameriške 10. gorske divizije. Za odhod na evropsko bojišče so ameriški generali v vseh pehotnih divizijah predvideli majhne izvidniške skupine, ki bodo vešče tudi alpinističnih in smučarskih veščin. Za urjenje izvidniških skupin so se naslonili na ameriške smučarsko-alpinistične organizacije, ki so v svojih vrstah že imele mnoge odlične alpiniste in smučarje, ki so se pred fašizmom in iz okupiranih srednjeevropskih in skandinavskih držav zatekli v Združene države Amerike. Na srečanju vodij ameriških smučarskih in gorniških organizacij (National Ski Patrol, National Ski Association, American Alpine Club, Sierra Club) februarja 1940, so le-ti po vzoru zmage Fincev nad številnejšimi Rusi (1939–1940) predlagali formiranje posebne gorske enote ameriške vojske. V takratnem ameriškem vojaškem vrhu pobuda sprva ni dobila podpore. Z vztrajnim nizanjem argumentov so ameriški generali počasi vendarle le popustili. Petnajstega novembra 1941 se je pod Mt. Rainierjem (4395 metrov) v zvezni državi Washington začelo urjenje 87. gorskega pehotnega polka, ki je julija 1943 prerasel v 10. gorsko divizijo ameriške vojske. Jedro enote so tvorili prostovoljci, ki so jih za enoto novačili v smučarskih in gorniških organizacijah. Ognjeni krst je 87. gorski polk doživel sredi avgusta 1943 v Beringovem morju z invazijo na otok Kiska, ki so ga zasedli Japonci, ki pa so ga tik pred ameriško invazijo zapustili. Vseeno so imeli Američani kar enajst mrtvih v t. i. »prijateljskih spopadih«, zaradi megle in neizkušenosti v bojevanju. Na evropsko bojišče je celotna 10. gorska divizija (sestavljali so jo trije pehotni gorski polki - 85., 86. in 87. ter trije bataljoni artilerijske podpore, podpornih enot in štab divizije) stopila 13. januarja 1945 z izkrcanjem pri Livornu v Italiji. Divizija je štela blizu 13 tisoč mož, kar je zaradi specifične logistične podpore za dobrih tisoč vojakov več od takratnih običajnih ameriških pehotnih divizij. V bojevanju je divizija prečila Apeninsko gorovje in prešla reko Pad, ter mimo Verone 2. maja prišla do mesteca Riva, na severni obali Gardskega jezera, kjer je zajela kar 200 tisoč nemških vojnih ujetnikov. V dobrih štirih mesecih vojskovanj je divizija utrpela velike izgube (975 mrtvih, 3871 ranjenih in 20 ujetih).
Za odhod na evropsko bojišče so ameriški generali v vseh pehotnih divizijah predvideli majhne izvidniške skupine, ki bodo vešče tudi alpinističnih in smučarskih veščin.
Leta 2005 sta nekdanja pripadnika 10. gorske divizije, Thomas Brooks in John Imbrie, izdala knjigo »Mission Udine – The 10th Mountain Division at the Yugoslav Border« (Naloga Udine – 10. gorska divizija na jugoslovanski meji). V njej avtorja opisujeta obdobje od 19. maja do 17. julija 1945, ko je bila divizija angažirana v novoformirani t. i. »tamponski coni« ob demarkacijski črti (»Morganova linija«) med Italijo in tedanjo Jugoslavijo, v »Coni A« z anglo-ameriško vojaško upravo. Knjiga temeljito popisuje dogajanje tik po koncu druge svetovne vojne od Rateč preko Mangarta in Bovca, navzdol do Kobarida in Tolmina. Slovenskemu bralcu so zlasti zanimivi ameriški opisi v odnosih do pripadnikov IV. jugoslovanske armade, s pretežno srbsko-bosanskimi pripadniki in domačini Slovenci na drugi strani. Jugoslovanski vojaki so v knjigi obravnavani kot zelo nepredvidljivi, vojaško spoštljivo nevarni nasprotniki, čudnih (balkanskih) navad. Domačini Slovenci pa kot skromni in dobrosrčni ljudje, ki govore različen jezik od Jugoslovanov in Italijanov. Divizija je izdajala svoje glasilo »Blizzard« in v številki glasila z dne 10. junija 1945 je na prvi strani objavljena fotografija s slovesno postrojenim 1. bataljonom 87. polka divizije na dvorišču vojašnice v Bovcu, na ameriški praznik – »Memorial Day« (spominski dan - 30. maj). Naslovni članek na prvi strani omenjene številke glasila z naslovom »Prager Wins Division's First Alpine Ski Race« (Prager je zmagal divizijsko prvo alpsko tekmo) se nanaša na divizijsko tekmovanje v veleslalomu, prvo po maju 1944, ki so jo imeli Američani 3. junija 1945 na Mangartu.
Med pripadniki 10. gorske divizije je bil tedaj cvet predvojnega ameriškega alpskega smučanja. Veleslalomske tekme so si že nestrpno želeli in na leta 1945 še junija izdatno zasneženih meliščih pod Mangartom so našli priložnost za tekmovanje. Veleslalomsko progo so pripravili na zasneženem melišču nad sedanjo Mangartsko kočo, pod Malim Rateškim Mangartom. Na start mangartskega veleslaloma je prišlo 76 smučarjev, kar petsto vojakov - gledalcev pa se je zbralo ob progi. Tekmovalci so večinoma imeli smuči, ki so jih zaplenili nemškim gorskim lovcem (gebirgsjäger). Zahtevna proga na zrnatem snegu je tekmovalcem povzročala veliko težav, mnogo padcev in odstopov. Na cilj je prišlo le petindvajset smučarjev. Zmagovalec je postal narednik Walter Prager s časom 1:05.2, iz poveljstva 3. bataljona 87. polka. Prager je bil po rodu Švicar, ki je emigriral v ZDA leta 1936. Uspešen smučar je bil že v rodni Švici, trikratni zmagovalec slovitega tekmovanja Arlberg-Kandahar in dvakratni zmagovalec FIS smukov. Med leti 1937 do 1957 je bil vodja smučarske ekipe na univerzi Dartmouth v zvezni državi Massachusetts in leta 1948 vodja ameriške olimpijske smučarske ekipe. Drugo mesto je zasedel narednik Steve Knowlton, s časom 1:11.4, iz poveljstva 86. polka. Tretji pa je bil vojak Sig Engl iz G čete 2. bataljona 87. polka, ki je dosegel čas 1:13.4.
Med pripadniki 10. gorske divizije je bil tedaj cvet predvojnega ameriškega alpskega smučanja.
Mangartska smučarska tekma je bila tudi nekakšno izbirno tekmovanje za vseameriško smučarsko tekmovanje v Evropi, na ledeniku na Grossglocknerju, 24. junija 1945. Po letu 1941 je bila to prva smučarska tekma na Grossglocknerju in po letu 1939 tudi prva v Avstriji, na kateri so spet nastopili Američani. Tekma je privabila najslavnejša imena ameriškega alpskega smučanja (Steve Knowlton, John Lichfield, Curtis Chase, Herb Schneider, Bud Phillips, Walter Prager idr.) iz vse ameriške vojske v Evropi ob koncu druge svetovne vojne. Zmagovalec na Grossglocknerju je znova postal mangartski junak narednik Walter Prager.
Štirinajstega julija 1945 je 10. gorska divizija dobila ukaz za vrnitev v ZDA. V Coni A jo je zamenjala ameriška 34. in kasneje 88. divizija. 10. gorska divizija je bila predvidena za angažiranje na pacifiškem bojišču, kamor pa zaradi kapitulacije Japonske (2. septembra 1945) ni bila napotena. Tridesetega novembra 1945 je bila 10. gorska divizija razformirana. Leta 1985 je bila divizija znova formirana kot 10. gorska – lahka divizija. Divizija domuje v vojaški bazi Fort Drum v zvezni državi New York na severovzhodu ZDA.
Nekdanji pripadniki divizije so se po koncu II. svetovne vojne organizirali v »Association of 10th Mountain Division« (Združenje 10. gorske divizije). Združenje je leta 1985, skupno z veterani nekdanjih nemških gorskih enot (Gebirgsjäger), ustanovilo Mednarodno federacijo vojaških gornikov (International Federation of Moutain Soldiers – IFMS). Od leta 1999 je članica IFMS tudi Slovenija z Združenjem vojaških gornikov Slovenije. Veterani 10. gorske divizije so leta 2005 znova obiskali svoja evropska bojišča in se ustavili tudi v Bovcu in na Strmecu. Junija 2009 bodo ameriški veterani kot gostje slovenskih kolegov spet v Sloveniji, v Logu pod Mangartom in na prizorišču svoje smučarske tekme pod Mangartom.
Dodatne informacije: Članek najdete tudi na spletni strani 10th mountain division association (http://www.10thmtndivassoc.org/ ) v rubriki "News and Events" in kliknete na 2. številko 2008 njihovega glasila Blizzard, - 5. stran, oziroma revijo odprete v prilogi spodaj.
Avtor: Janez Kavar
Originalna objava: Gorenjski glas
Vojašnica Boštjana Kekca