Ljubelj skozi vojaško zgodovino

Vendarle je sla po osvajalskih pohodih s severa na jug, v zgodovini nekajkrat šla tudi v obratni smeri, vztrajno iskala in našla najlažje prehode v zahtevnem gorskem reliefu. Narodno ozemlje Slovencev je bilo od nekdaj na smereh najkrajših povezav evropskega severa in juga ter vzhoda in zahoda. Zlasti je bila s severa pomembna smer preko Karavank, ki se v Ljubljanski kotlini spaja s Panonsko smerjo in se skozi strateško pomembna »Postojnska vrata« nadaljuje do skrajne severne obale Jadranskega morja v Tržaškem zalivu.

 

V predelu Gorenjske, najbolj severozahodnem delu našega sedanjega narodnega ozemlja, vodi z zahoda (Italije) in severa (Avstrije) nekaj vojaško pomembnih operativnih smeri v osrednji del slovenskega ozemlja, ter naprej proti jugu, vzhodu in zahodu. Glavna smer, z vojaško najboljšo prehodnostjo in največjo prepustnostjo s severozahoda, je »Zgornjesavska smer« (Trbiž–Rateče / 870 m n. m. v. – Jesenice–Kranj–Ljubljana). S severa pa »Podkorenska smer« (Beljak–Korensko sedlo / 1073 m n. m. v. – Kranjska Gora–Jesenice–Kranj–Ljubljana), »Ljubeljska smer« (Celovec–Ljubelj / 1058 m n. m. v. predor oz. 1369 m n. m. v. prelaz – Tržič–Kranj–Ljubljana) in »Jezerska smer« (Velikovec–Jezerski vrh / 1218 m n. m. v. – Preddvor–Kranj–Ljubljana). Po vojaških ocenah je od treh navedenih severnih smeri najbolj prepustna ljubeljska smer, z ljubeljskim predorom in omejeno prevozno cesto preko gorskega prelaza Ljubelj. Vojaško je v novejšem času severnim smerem dodalo pomen še letališče Brnik, ob vznožju Karavank, kot center širšega možnega desantnega področja z veliko zmogljivostjo, s Sorškim poljem oz. celotno Ljubljansko kotlino. Ljubelj je bil torej vojaško pomemben in zanimiv že daleč nazaj v zgodovino, kakor je tudi še v današnjih časih in bo ostal tudi v prihodnosti.

 

Praktično ves čas skozi zgodovino, zlasti pa v času po koncu prve svetovne vojne, sta bila Ljubelj in Ljubeljska dolina vojaško obravnavana za obrambo pred prodorom nasprotnika s severa. Na to predvsem kaže orientacija zgrajenih obrambnih objektov, kot tudi politično-državna razmerja tedanjega časa, do časov samostojne Republike Slovenije. Izjema je čas tik pred koncem druge svetovne vojne z zaključkom gradnje ljubeljskega predora, ko se je Ljubelj na hitro vojaško urejal za napad z južne smeri.

 

Gledano s perspektive sodobnega vojskovanja, predvsem pa z vidika sposobnosti in učinkovitosti sodobne vojaške tehnologije, oziroma učinkovitosti sodobne oborožitve, je možno Ljubelj in Ljubeljsko dolino odločno braniti. Vhod v ljubeljski predor in celotna Ljubeljska dolina južno navzdol do Tržiča, oziroma do severnega roba Kriškega polja, je obdana z vrhovi okoli 2000 metrov do 1000 metrov nadmorske višine, ljubeljska cesta pa je v ozki dolini 500 metrov do 300 metrov relativne višine niže.

 

Med junijsko–julijsko vojno za slovensko samostojnost leta 1991 je enoto TO na Ljubelju presenetilo reaktivno izvidniško letalo JLA, ki je pritajeno priletelo do Ljubelja z vzhodne smeri, tik nad grebenom Košute in tikoma južno ob mejni črti z Avstrijo. Takoj po zavoju nad Ljubeljem se je letalo dvignilo in odletelo mnogo više nad Ljubeljsko dolino proti jugu. Letalo je pilotiral pilot, ki je teren okoli Ljubelja zagotovo dobro poznal, morda je bil celo slovenske narodnosti, in letel je v idealnih vremenskih razmerah. Za učinkovit napad z letali na cilje na in ob ljubeljski cesti se je potrebno spustiti relativno nizko nad dolino, kjer pa še tako sposobna letala postanejo že mnogo lažji cilji za vse vrste sodobnih protiletalskih orožij in izstrelke z možnih ugodnih visokih položajev nad Ljubeljsko dolino.

 

Že v rimskem času je tekla čez Ljubelj (1386 metrov) pot, ki je povezovala Emono, sedanjo Ljubljano, in Virunum na Gosposvetskem polju. Rimljani so jo uporabljali predvsem v vojaške namene. Cesta med Emono in Virunumom je potekala preko Celee (Celje) in Colatia (Slovenj Gradec). Čez Ljubelj je baje jezdil cesarjev sel z Dunaja na Kranjsko po Lambergarja, da bi pregnal Turke, kot ga omenja naša ljudska pripovedna pesem. Leta 1239 je oglejski patriarh podelil več posestev v okolici Ljubelja bližnjemu vetrinjskemu samostanu, za vzdrževanje nekaj vojščakov, ki bodo varovali potnike čez Ljubelj pred roparji. Leta 1567 je čez Ljubelj bežal iz domovine Primož Trubar. Cesto čez Ljubelj so zgradili v letih 1569 do 1575. Leta 1578 je koroški oddelek vojske proti Turkom, ki ji je poveljeval deželni glavar plemeniti Jurij Khevenhuller, že korakal po novi cesti čez Ljubelj. Vrh Ljubelja je bil nekoč predor, kot poroča Valvasor, ki je bil »150 geometričnih korakov dolg, 12 čevljev visok in 9 čevljev širok«. Valvasor je napravil tudi načrt za nov predor, ki naj bi se začel pri šentanski cerkvici in končal pri sv. Lenartu v Brodeh na Koroškem, vendar je izvedbo preprečila kuga leta 1679. Leta 1728 so podirajoči se predor razkopali in v skalovju napravili 130 metrov dolg in 3,4 metra globok usek, za načrtovan prehod cesarja Karla VI. preko Ljubelja v Ljubljano. Konec 17. stoletja so v naše kraje prišli francoski Napoleonovi vojaki. Na Ljubelj so prišli marca 1797 polki generala Bernadotta. Dobrih deset let kasneje so se prav tako preko Ljubelja tudi vračali.

 

Tržiška ljudska pesem »Vrh Ljubelja« o tem govori:

 

 

Na Ljubelju so bili francoski vojaki nameščeni v ljubeljski cerkvi sv. Ane, ki je bila zato dolgo v zelo slabem stanju. Odvisno od vojne sreče so Francoze v cerkvi zamenjevali avstrijski vojaki. Največji avstrijsko-francoski boji so potekali leta 1813. Po sklenjenem miru ni ostalo od cerkve drugega kot golo zidovje.

 

Leta 1870 je bil izdelan načrt za železnico skozi Ljubelj, ki bi povezovala Celovec, Borovlje, Tržič in Kranj. Načrt ni bil realiziran, izbrana je bila trasa iz Podrožce skozi Karavanški predor na Jesenice. Promet preko Ljubelja je upadel in oživel šele z motorizacijo. Vojaško je »ljubeljska smer« s tem nekaj izgubila na pomenu. 

 

V obdobju Kraljevine Jugoslavije je leta 1938 začela nastajati vojna psihoza tudi v tržiškem koncu. Tržiški občinski odbor je leta 1940 začel dobivati zahteve za gradnjo vojaških bunkerjev in zaklonišč, skladno z uredbo za celotno Dravsko banovino, za vse obmejne občine, ki so mejile z nemškim Reichom. Že jeseni 1940 so po terenu, ki je mejil na Reich, hodile posebne vojaške komisije, ki so si ogledovale teren in iskale primerne lokacije za gradnjo utrdb in bunkerjev. Komisija vojaških strokovnjakov, ki jo je vodil general Rupnik, je obiskala tudi tržiško območje. Predvsem se je zadrževala v okolici Ljubeljske doline, na Bistriški planini, Dobrči in pod Košuto na planini Šija, kjer je bil oficirski dom. Komisija se je odločila za postavitev bunkerjev na Dobrči, na Cenovem, kjer zdaj stoji tržiški zdravstveni dom, na Zalem Rovtu in na Čegeljšah. Obnovljeni so bili pehotni položaji na grebenu zahodno od prelaza Ljubelj, ob sedanji »Slovenski poti« z Ljubelja proti Zelenici. Izdelana so bila tudi utrjena mitralješka gnezda nad ljubeljskim platojem, bunker ob Bornovi poti z Ljubelja na planino Preval in ob Begunjskem plazu tik nad cesto proti Ljubelju. Za rušenje so bili urejeni mostovi čez Mošenik po Ljubeljski dolini navzdol. Na Cimpru so bili v cesto vgrajeni jaški za namestitev eksploziva za rušenje ceste na vhodu v Tržič z ljubeljske smeri.

 

Iz lokacij zgrajenih vojaških objektov lahko sklepamo o taktiki, ki jo je takratna jugoslovanska vojska nameravala uporabiti ob napadu z avstrijske strani preko Ljubelja. Objekti v neposredni okolici prelaza Ljubelj bi bili uporabljeni za zadrževanje prodirajočega nasprotnika proti prelazu in na samem prelazu. Objekti navzdol po Ljubeljski dolini pa so bili namenjeni upočasnevanju nasprotnika do linije tik pred Tržičem (Čegeljše, Zali Rovt, Cimper). Pred Tržičem naj bi objekti omogočili čvrsto obrambo in zaustavitev ali zadržanje nasprotnika. Bunker na Dobrči in območje okoli Kofc naj bi imeli predvsem zaledno logistično vlogo. V taktičnem pogledu je ureditev Ljubeljske doline predstavljala razliko od načrtovane pozicijske obrambe z utrjeno »Rupnikovo linijo« na takratni zahodni meji Kraljevine Jugoslavije. Za obrambo Ljubelja in Ljubeljske doline je bila slejkoprej načrtovana bolj prožna obramba vse do Tržiča. Očitno je bilo za skrajno obrambo prodora od Ljubelja proti Kranju predvideno samo mesto Tržič, z vsemi posledicami na stavbe in civilno prebivalstvo.  

 

Nemška okupacija 1941 

 

Na nedeljsko jutro, 6. aprila 1941, je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Razen graničarskih enot na Ljubelju v tržiškem koncu ni bilo veliko vojaštva, enote vojske Kraljevine Jugoslavije so šele prihajale in se iz Tržiča pomikale proti Ljubelju. O takratnem vojaškem dogajanju je nekaj zapisano v kroniki šole pri sv. Ani (Podljubelj) in v nemškem časopisu »Karawanken Bote«. Po nemških virih Nemci večjega napada na Ljubelj in po Ljubeljski dolini navzdol niso načrtovali. Večjih spopadov na meji ni bilo. Nemški graničarji so v spopadu ranili enega jugoslovanskega graničarja. To so bili prvi streli v Karavankah ob nemškem napadu na Jugoslavijo aprila 1941! Z jugoslovanske strani so bile ob graničarjih na Ljubelju vojaki večinoma iz Srbije in Bosne. Vreme je bilo kljub aprilu še povsem zimsko, s snegom in nizkimi temperaturami. Jugoslovanski vojaki terena niso poznali, niso imeli tudi pravih izkušenj v gorskem svetu, četudi so Nemci poročali o prisotnosti vojakov jugoslovanskega planinskega polka. (Na Ljubelju so bile enote Dravske divizije VKJ, ki je imela v sestavi tudi 1. planinski polk VKJ s poveljstvom v Škofji Loki. op. p.). Hudovali so se nad orožjem, ki v zimskih pogojih ni delovalo. Nemški graničarji so že nekaj časa pred 6. aprilom budno opazovali in razkrivali jugoslovanske položaje na in pod Ljubeljem. Ob napadu so vod nemških graničarjev na Ljubelju okrepili z enoto gorskih lovcev (Gebirgsjager). Zjutraj, 6. aprila, sta se obe strani spopadli, streljanje z obeh strani je trajalo do teme. Okoli 22. ure istega dne so Jugoslovani poizkušali napasti nemške položaje na Ljubelju z zahodne smeri, po grebenu, po katerem vodi sedanja »Slovenska pot«. Nemci so napad odbili, Jugoslovani pa so se umaknili do ljubeljskega platoja in zasedli položaje na severni strani Begunjščice, ob Bornovi poti na Preval, okoli pomola z utrjenim mitralješkim gnezdom (bunkerjem). Obojestransko občasno obstreljevanje je trajalo nekaj dni.

 

Devetega aprila so se Nemci odločili za napad na položaje VKJ na pobočjih Begunjščice. Njihovi izvidniki so se pomaknili proti platoju v dveh skupinah, po levi in desni strani ceste s prelaza v dolino. Leva skupina se je pritajeno pomaknila po strugi potoka izpod Rjave peči (1614 metrov) na rob gozda ob travnikih pod cerkvijo sv. Ane oz. nad sedanjimi ostanki podružnice taborišča Mauthausen. Jugoslovani so jih opazili in na nemške izvidnike odprli ogenj iz bunkerja na Bornovi poti in z nasprotne strani pod Kramarico (zahodni začetek grebena Košute). Nemški izvidniki so se umaknili. Do pravega nemškega napada na jugoslovanske položaje kasneje ni prišlo, ker se je VKJ medtem že umaknila vse do Tržiča. Razsulo VKJ in petokolonaši so opravili svoje. Med umikom po Ljubeljski dolini so pripadniki VKJ v noči z 9. na 10. april uničili štiri mostove na strugi Mošenika, med njimi most v Podljubelju in največji Kramarjev most na Cegeljšah. V strahu pred Nemci so se prebivalci Podljubelja poskrili v gozdove pod Košuto. Za razstrelitev je bil že nekaj časa pripravljen tudi most čez Tržiško Bistrico v Tržiču, kjer je bilo nameščeno 160 kg eksploziva. Pred razstrelitvijo so, po nalogu takratnega tržiškega župana Majeršiča, gasilci in dimnikarski mojster Bedina most razminirali. Desetega aprila je VKJ zapustila Tržič in se umaknila proti Kranju. V Tržiču so v začasni bolnišnici v meščanski šoli na Balosu pustili 14 ranjencev in bolnikov. Na tržiškem območju pa je ostala še skupina 9 vojakov VKJ, ki so bili v času umika na patruljiranju na Košuti in o umiku sploh niso bili obveščeni. V spopadih na Ljubelju je bilo na strani VKJ nekaj ranjenih, smrtno pa se je 8. aprila pri padcu čez skalovje ponesrečil kaplar – domačin Janez Miklavčič iz sv. Neže (sedaj Brezje nad Tržičem). Na nemški strani sta bila dva mrtva, ki so ju pokopali na pokopališču v Borovljah.

 

Dvanajstega aprila so nemški vojaki prišli do Podljubelja. Ena četa je odšla naprej v Tržič in se namestila v meščanski šoli na Balosu. Že 11. aprila zvečer pa so pred Nemci prišli v Tržič italijanski alpini in se namestili v Sokolskem domu »Sokolnici«. Šele 14. aprila so se Nemci v Tržiču številčno okrepili. Skupno naj bi v začetku aprila prišlo v Tržič 150 nemških vojakov z okupacijsko nalogo. Petnajstega aprila pa je s tovornjaki prišlo v Tržič še okoli 60 – 80 italijanskih alpinov (četa), ki so se namestili poleg nemške vojske v meščanski šoli. Po desetih dneh so se Italijani umaknili iz Tržiča, Nemci pa so ostali.

Cesta čez Ljubelj je bila najkrajša povezava Avstrije z morjem. Na nemških vojaških zemljevidih je bila označena kot vojaška cesta 333. Hitler se je dobro zavedal strateške pomembnosti zveze tretjega rajha z Jadranskim morjem z »jadransko cesto«, ki bi šla preko Ljubelja. Nalogo je poveril svojemu (deželnemu) gauleiterju za Kranjsko in Koroško dr. Rainerju. Gradnjo predora je prevzelo podjetje Universale z Dunaja. Predor bi moral biti prevozen do 4. decembra 1944, do 31. oktobra 1945 pa bi moral biti v celoti izgotovljen. Prva dela pri graditvi ljubeljskega predora so se začela že v zimi 1941/1942. Zgrajeno taborišče za civilne delavce so konec junija 1942 borci partizanskega Kokrškega odreda požgali. Dela so nato zastala, nadaljevala pa so se šele leta 1943. Za gradnjo predora so Nemci junija 1943 pripeljali internirance iz koncentracijskega taborišča Mauthausen, večinoma Francoze. Na travniku pod ljubeljskim platojem so zgradili podružnico taborišča Mauthausen s prav tako okrutnim režimom. Hkrati je nastal tudi drugi del taborišča na koroški strani. Številčno stanje na južni strani je bilo blizu 1000 internirancev, ki jih je stražilo na začetku okoli 100 in kasneje okoli 300 nemških pripadnikov SS. Četrtega decembra 1944 je bil predor zgrajen za najpotrebnejši motorni promet. Sedmega maja 1945 so tuji interniranci zapustili taborišče in skozi predor odšli na Koroško. V taborišču je ostalo še 102 jugoslovanskih internirancev in 21 bolnikov v taboriščni ambulanti. Od 539 francoskih internirancev se jih je 122, večinoma mladih fantov, v dogovoru s partizani Kokrškega odreda, odločilo 8. maja ustanoviti brigado »Liberte«. Med interniranci je bilo tudi veliko Poljakov. Ti so ustanovili četo »Stary«, ki je štela 118 borcev, razen Poljakov še Ruse, Čehe, dva Španca in po enega Slovaka in Madžara. Obe enoti sta sodelovali s partizanskimi enotami v zaključnih bojih na Koroškem. Dvajsetega maja je bil izdan ukaz anglo-ameriških sil, da morata brigadi »Liberte« in »Stary« skupno z jugoslovanskimi partizani zapustiti Koroško. Brigada »Liberte« je bila 4. junija razpuščena in Francozi so se 7. junija 1945 vrnili domov. Brigada »Stary« se je 1. junija 1945 preko Avstrije in Čehoslovaške vrnila na Poljsko, kjer je bila 13. junija prav tako razpuščena. Tako pripadniki brigade »Stary« kot brigade »Liberte« so leta 1966 oziroma 1968 prejeli jugoslovanska vojaška odlikovanja, s katerimi jih je z ukazom odlikoval predsednik takratne Jugoslavije (FLRJ) Tito.

 

Leta 1995 je v Kanadi izšel roman Stephena Esratija »Comredes, Avenge Us« (Tovariši maščujte nas), s podnaslovom »Revange has no Time Limit« (Maščevanje nima časovnih omejitev). Roman je izšel v angleškem jeziku in v slovenščino še ni preveden. Avtor je roman posvetil trpinom, ki so kopali ljubeljski predor. Zgodba romana je pol resnična, pol namišljena. Zahodni zavezniki naj bi koncem leta 1944 začeli pripravljati posebno skupino specialcev, ki naj bi jo preko zapora v Begunjah spravili med internirance taborišča na Ljubelju, ki so gradili ljubeljski predor. Njihova naloga naj bi bila zrušiti ljubeljski predor, da ga z južne Evrope in Balkana umikajoči se Nemci ne bi mogli uporabiti za združitev z nemškimi enotami, ki so se umikale preko severne Italije. V zgodbi nastopajo nekatere resnične osebnosti (partizanski obveščevalec Stane Žagar, nemški general Löhr, general Globocnik idr.) kot tudi namišljene, predvsem pa obstoječi slovenski oziroma gorenjski in drugi kraji kot tudi realno zgodovinsko dogajanje. Avtor daje slutiti, da so opisi nekaterih dogajanj še nedostopni javnosti v zavezniških arhivih, ki so se odprli šele po izidu romana. Vsekakor pa zgodba izkazuje strateški pomen »ljubeljske smeri« ob koncu druge svetovne vojne, kot tudi sicer. Morda bo kdaj v bližnji prihodnosti možno pogledati v ameriške in britanske arhive in razvozlati Esratijevo zgodbo o Ljubelju.

 

Celovita vojaška zgodovina Ljubelja bo izšla oktobra letos v posebni brošuri, ki jo bo izdalo združenje vojaških gornikov Slovenije. 

 

Nemški okupatorji so se zavedali pomena ljubeljske smeri s strateškega vidika, prav tako pa tudi z deželnega vidika Kranjske in Koroške. Ljubljana je bila središče okupirane italijanske province in Celovec je postal deželno središče tudi za Kranjsko. S tem je bila povezava z Gorenjskega s Celovcem zelo pomembna. Janko Tišler, avtor knjige »Mauthausen na Ljubelju«, je v knjigi zelo podrobno opisal nemške enote in postojanke, ki so varovale ljubeljski prelaz, gradbišče predora in ljubeljsko cesto od Tržiča do Ljubelja. Iz njegovih navedb zvemo o moči in strukturi vojaštva, orožništva in policije, ki so varovali Ljubelj. Nekaj vojaško zanimivih poudarkov iz Tišlerjevih navedb: V letu 1942 so bile od Kranja do Borovelj posejane orožniške postaje v Naklem, Dupljah, Križah, Tržiču, pri Sv. Ani (Podljubelj) od 29. julija 1942), v Lomu, Jelendolu, v Lešah, na Golniku, v Podbrezjah, na vrhu ljubeljskega prelaza, v Sopotnici in v Unterloiblu. Najmočnejši sta bili pri Sv. Ani (34 mož) in v Tržiču (nad 20). Poleg tega sta bili v Tržiču še vojaška oz. policijska četa in izpostava gestapa. Ob postavitvi taborišča za civilne delavce za gradnjo predora 21. maja 1943 je prispelo na Ljubelj še 31 policistov-planincev iz 6. čete 19. SS-policijskega polka, ki je bil stacioniran v Tržiču. Njihovo število se je ob koncu meseca povečalo na 60. S prihodom prvega transporta internirancev 3. junija je prišlo z njimi tudi približno 50 pripadnikov 3. čete SS (3. SS-Sturmkompanie »Mauthausen«). V juliju se je število policistov povečalo na 130, ime pa so spremenili v Polizeisicherungskompanie (policijsko-varnostna četa) »Alpenland«. Z drugim transportom so 16. julija prišli na Ljubelj še ostali pripadniki 3. čete SS »Mauthausen«, tako da je posadka skupaj štela nad 100 mož. Orožniško moštvo pri Sv. Ani so poleti leta 1943 zmanjšali na 22 mož. Na koroški strani Ljubelja pa so v Brodeh uvedli še deželno stražo (Landwache), prav tako pa tudi v Windisch Bleibergu. Na Golniku, kjer je bila edina splošna bolnišnica na Gorenjskem, v kateri so zdravili tudi pripadnike nemških oboroženih sil, so poleg orožnikov namestili še 5. četo SS-policijskega polka »Todt«, ki je tam ostala do začetka maja 1945. Pri Sv. Ani, kjer so partizani poleti leta 1944 ubili tudi poveljnika postojanke, je bilo število orožnikov 4. novembra 1944 povečano z 12 na 17. Od februarja 1945 je bilo v predilniški stanovanjski hiši, v kateri je stanoval župan Wilhelm Schubert, 27 policistov. Njihova naloga je bila pomagati šentanskim orožnikom pri varovanju ceste na odseku Čegeljše–Lajb. Blizu hiše so zgradili dva lesena bunkerja in ju opremili z žarometom. Na gorenjski strani je bilo pri varovanju delovišča taborišča vse leto 1944 približno 80 SS-ovcev in 120 policistov-orožnikov, v novembru pa še 40 pripadnikov 13. SS-policijskega polka. Orožniška postojanka na vrhu Ljubelja, v nekdanji avstrijski karavli, je obstajala do konca vojne, ves čas pa je bila izpostava orožniške postaje v Sopotnici. V letu 1944 je bilo na koroški strani Ljubelja za stražo delovišča in taborišča okrog 100 SS-ovcev in policistov-orožnikov. V začetku aprila 1945 jih je bilo 85, 21. aprila pa 75. V Unterloiblu je bilo v dveh stavbah carinikov od poletja 1944 pa do konca vojne okrog 170 SS-ovcev in policistov. Desno od Brodi so bile tri postojanke (s po okoli 10 orožniki, op. p.), iz katerih so orožniki po planinskih poteh lahko v nekaj urah prišli na Ljubelj, v Selah, v Mrzlem vrhu in Bajtišah. Komandant taborišča Jakob Winkler je na sojenju po vojni izjavil, da je imel pod seboj 170 SS-ovcev in 50 policistov. Policisti so bili neposredno pod Winklerjevim poveljstvom. Med 170 SS-ovci je bilo 32 podoficirjev. Nedaleč od taborišča je bil policijski kapetan, ki je bil zadolžen za policijsko četo zunaj taborišča.

 

 

Tišlerjeve navedbe izkazujejo, da je bilo za neposredno varovanje gradbišča predora, oziroma straženje internirancev, angažiranih okoli 300 SS-ovcev in orožnikov ter policistov. V predelu med Sv. Ano na slovenski strani in Sopotnico na avstrijski strani še okoli 100 orožnikov, kamor niso všteti SS-ovci, orožniki in policisti, ki so stražili internirance in varovali gradbišča predora na koroški strani. Močnejše vojaško–policijske enote so bile še v Tržiču in Borovljah. Na slovenski strani pa so bile na varovanje ljubeljske ceste vezane še bližnje domobranske postojanke v Kovorju in Podbrezjah. V Križah je bila posadka orožniške postaje okrepljena še z domačimi pomožnimi orožniki, na koroški strani v Brodeh pa s pripadniki deželne straže. SS-ovci so imeli predvsem nalogo straženja in nadzorovanja internirancev, orožniško-policijske sile s pomožnimi orožniki in deželno stražo nadzor območja okoli gradbišča in ljubeljske ceste, za vojaške intervencije pa so bile zadolžene vojaške (Wermacht) enote v Tržiču in Borovljah. 

 

Skozi ljubeljski predor so se ob koncu druge svetovne vojne umikale enote nemške vojske, hrvaški ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci ter z njimi množice civilistov. V Ljubeljski dolini ni bilo nobene partizanske enote, ki bi nemškemu vojaštvu in hrvaškim, srbskim ter slovenskim kvizlingom lahko preprečila pobeg na Koroško. Partizanski Kokrški odred, ki je sicer pokrival to območje, je bil 6. maja 1945 poslan na Koroško.

 

Že marca 1945 so začeli Nemci na južnem pobočju Ljubelja, od predora do Lajba, urejati strelske jarke, strojnične položaje, kamnite bunkerje in postavljati zapreke za motorna vozila. Pri vojaškem utrjevanju Ljubelja in Ljubeljske doline je sodelovala tudi gradbena firma »Universale«, ki je vodila gradnjo ljubeljskega predora. Za utrjevalna dela so uporabili kaznjence iz ljubeljskega (južnega) taborišča, kamor so 16. aprila zaradi napadov partizanskih enot na Koroškem preselili še internirance iz severnega ljubeljskega taborišča. Na pobočjih Ljubelja so interniranci kopali strelske jarke in urejali bunkerje na travniku pod cerkvijo sv. Ane na Ljubelju in taboriščem. Ob cesti južno od taborišča so vkopavali ukrivljene traverze za oviranje motornih vozil. Enake ovire so postavljali tudi na strmem travniku pri Lajbu, na obeh straneh ceste. Nemci pa so se lotili utrjevanja tudi na vhodu v Ljubeljsko dolino v sami okolici Tržiča. Tudi za ta dela so uporabili internirance z Ljubelja, razen internirancev jugoslovanskih narodnosti. Del internirancev so zato začasno preselili v Tržič. V okolici Tržiča so pričeli kopati strelske jarke, ki so bili orientirani za obrambo ljubeljske ceste. V Tržiču so pred pošto postavljali protitankovske ovire, jeklene osti, zabetonirane v cesto. Sekali so tudi les in z njim utrjevali mostove na ljubeljski cesti, ki so morali biti po nemških zahtevah do 2. aprila podprti za teže do 70 ton. Strelske jarke so kopali na Hofnarici in Kovt'rnci (klanca iz Tržiča proti Pristavi in Bistrici), nato pa še od Zgornje Preske navzdol do struge Tržiške Bistrice. Na strehi Dekliškega doma v Tržiču so uredili protiletalski položaj.

 

Nemci so vojaško skrbno načrtovali umik preko Tržiča in skozi ljubeljski predor v Avstrijo. Prvega maja 1945 so v Tržič pripeljali in uskladiščili 12 tovornjakov sanitetnega materiala. Tržiška pohištvena tovarna »Amann« je dobila naročilo za izdelavo 500 lesenih bolniških postelj. Očitno so Nemci načrtovali skrajno obrambno linijo južno od Tržiča, na liniji Golnik–Senično–Križe–Zvirče–Podbrezje. Tržič bi predstavljal oskrbno in sanitetno bazo, Ljubeljska dolina in predor pa smer umika v skrajnih razmerah.  

 

Ljubelj po koncu II. svetovne vojne 

 

Nadzor nad ljubeljskim mejnim prehodom je v drugi polovici leta 1945 prevzela Jugoslovanska armada (JA) oziroma njene enote KNOJ. Mejni predel na območju Ljubelja so varovali graničarji, ki so bili nastanjeni v treh bližnjih stražnicah: na Smokuški planini tik pod Zelenico; ob vhodu v ljubeljski predor; in na planini Šija, vzhodno od Kofc. Za obrambo ljubeljske smeri pred prodorom s severa je bila ustanovljena vojašnica Jugoslovanske armade (JA) v Križah s kapaciteto namestitve enote velikosti bataljona. Enota JA je prišla v Križe leta 1945, kriško vojašnico pa so začeli graditi leta 1947. Zidane stavbe za konje in skladišča so gradili pretežno nemški vojni ujetniki. Stavbe za namestitev vojakov so bile lesene barake. V Križah so zgradili tudi blok za stanovanje oficirjev. Bataljon JA v Križah je bil ves čas del pehotne brigade in kasneje polka s poveljstvom v Kranju. Večinoma je bila v Križah vse obdobje vojašnice pehotna enota. Le krajše obdobje koncem petdesetih let pa baterija protiletalskega topništva. Ob zaprtju vojašnice v Križah oktobra 1967, ki je skoraj sovpadala z ukinitvijo železniške proge Kranj–Tržič (8. januarja 1966), je bila v kriški vojašnici samo še enota velikosti čete.

 

Nadzor mejnega območja Ljubelj s strani JA je bil dokaj strog. Za patruljiranje so graničarji uporabljali večinoma prikrite poti v gozdu zahodno od ljubeljskega predora proti Zelenici in po sedanji »Slovenski poti« od vrha Ljubelja proti Zelenici, na vzhodu pa po z gozdom prikriti poti z ljubeljskega platoja proti Košutici (Baba) in po Štefanovem grabnu proti planini Korošica in Hajnževem sedlu. V petdesetih in začetku šestdesetih let je bilo mnogo prebegov preko meje v Avstrijo. Ljubeljsko območje je veljalo za težko prehodno in dobro zastraženo območje. Vseeno je bilo mnogo poskusov prebegov tudi v okolici Ljubelja. Nekaterim prebežnikom je uspelo, mnogim pa tudi ne. Neugotovljeno število so jih graničarji JA pri poizkusih prebegov tudi ubili. Mejno območje je s formiranjem »stometrskega obmejnega pasu«, ki ga je določal takratni zvezni (SFRJ) zakon o prehajanju čez državno mejo in gibanju v obmejnem pasu, postalo še bolj nadzorovano. V stometrski obmejni pas so smeli s posebnimi dovolilnicami vstopati samo gozdarji, lovci in gorski reševalci. V Eisenstadtu v Avstriji sta 10. oktobra 1966 SFRJ in Republika Avstrija podpisali »Sporazum o planinskem turističnem prometu v obmejnem območju«, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1967. Sporazum je dovoljeval jugoslovanskim in avstrijskim državljanom prestop državne meje, na nekaterih gorskih prehodnih poteh, od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. V območju Karavank in bližini Ljubelja je bil takšen prehod možen na območju Stola (kota 1840) in na Sedlu Belščica.

 

Graničarji na ljubeljskem območju so prihajali iz vseh koncev bivše Jugoslavije. Mnogi niso imeli nikakršnih izkušenj za gibanje v zahtevnem gorskem svetu okoli Ljubelja, zlasti pozimi. Tako so se jim dogajale tudi nesreče, za katere javnost večinoma ni zvedela. Trinajstega decembra 1962 se je ob srečanju dveh skupin graničarjev na poti tik pod robom Zelenice sprožil snežni plaz in jih zasul. Dva graničarja sta v plazu umrla. Eden je bil doma iz Siska, drugi pa iz Zrenjanina, torej ravninskih predelov Jugoslavije. Aprila 1991 je snežni plaz zasul skupino graničarjev pod Štruco, severovzhodno od vhoda v ljubeljski predor.

 

Leta 1964 je začela na Zelenici obratovati smučarska žičnica. Zeleniško smučišče je bilo ob nekdanjih, s snegom izdatnih zimah zelo ogrožano s snežnimi plazovi. Prav na Zelenici se je pri nas začelo umetno proženje snežnih plazov. Proženje plazov so v začetnem obdobju izvajale posadke JLA z minometi 82 mm. Položaj minometov za proženje je bil na ravnini pred planinskim domom na Zelenici. Zadetki minometnih posadk so pogosto zelo zgrešili in marsikdaj je minometni izstrelek zletel preko grebena Begunjščice na njeno južno pobočje. Kasneje so minometne posadke JLA zamenjale posadke 82 milimetrskih netrzajnih topov Teritorialne obrambe iz Tržiča. Učinek netrzajnih topov je bil s preciznejšimi zadetki mnogo boljši, pa tudi teritorialci - domačini so se na proženje snežnih plazov bolje spoznali. Z izgradnjo žičnice in nastajanjem turističnega centra ob vhodu v ljubeljski predor je bila leta 1972 zgrajena nova in zelo sodobna stražnica ob spomeniku ljubeljskemu taborišču. Stražnica je ob odprtju veljala za najsodobnejšo v tedanji SFRJ.

 

Z invazijo Sovjetske zveze na Čehoslovaško avgusta 1968 je bil v takratni Jugoslaviji (SFRJ) sprejet nov koncept obrambe, ki je ustanovil tudi novi del formacije oboroženih sil SFRJ – Teritorialno obrambo. Dvajsetega novembra 1968 je bila v Sloveniji ustanovljena Teritorialna obramba (TO) in posledično tudi v tržiški občini. Formiran je bil Občinski štab Teritorialne obrambe (OŠTO) s prištabnimi enotami in z glavno bojno silo »Kokrškim odredom teritorialne obrambe«. Odred je bil četne sestave in po strukturi samozadosten, z oskrbo iz civilnih virov na področju delovanja in vnaprej tajno deponiranimi zalogami streliva. Glavna vojaška naloga odreda je bila obramba ljubeljske smeri pred prodorom nasprotnika s severa. Specializirane enote OŠTO Tržič (Alpsko-izvidniški vod, Diverzantski vod, Protidiverzantski vod) pa so imele nalogo nadzora prostora in izvajanja posebnih nalog. Za težko prehodni svet okoli Ljubelja je bil predviden predvsem Alpsko-izvidniški vod. OŠTO in vse enote TO Tržič so v dvajsetih letih obstoja in delovanja na štabnih in taktičnih vajah redno preigravale obrambo ljubeljske smeri. V vseh dvajsetih letih pa je TO le nekajkrat izvajala vojaške vaje v Ljubeljski dolini s tam redno nameščeno posadko ljubeljske stražnice JLA. 

 

Pomladi 1991 je TO Slovenije izvajala reorganizacijo, tik pred razglasitvijo slovenske samostojnosti. V tržiški občini je bil ukinjen OŠTO, reorganizirane in pomlajene so bile tudi enote TO Tržič, ki so prešle pod poveljstvo 31. Območnega štaba TO (ObmŠTO) Kranj, za območje občin Kranj in Tržič. Kokrški odred TO se je preimenoval v 61. Kokrški odred TO (61. Kod TO). Pred razglasitvijo samostojne Republike Slovenije so enote TO na območju občine Tržič dobile nalogo: zavarovanje mejnega prehoda Ljubelj in zagotovitev operativnega dežurstva na bivšem sedežu OŠTO Tržič. Mobilizacija enot se je pričela 24. junija 1991 ob 21. uri. Enote in del poveljstva enot so bile prepeljane na mejni prehod Ljubelj 25. junija do 4. ure zjutraj in nastanjene v nekdanjem hotelu »Garni« (sedaj »Oaza miru«). Enote so takoj prevzele varovanje širšega območja mejnega prehoda, skupno s pripadniki slovenske Milice. Bunker ob Bornovi poti iz časov Kraljevine Jugoslavije so pripadniki TO uporabili za opazovalno točko dogajanja okoli ljubeljske stražnice JLA. Ljubeljski prelaz in stometrski obmejni pas so nadzirali graničarji JLA iz ljubeljske stražnice. Šestindvajsetega junija zjutraj so delavci Cestnega podjetja Kranj pred predorom namestili tablo »Republika Slovenija«, pripadniki Milice pa so sneli jugoslovansko zastavo. Sledil je ultimat poveljujočega podčastnika JLA o odstranitvi table z napisom Republika Slovenija, kar pa se ni zgodilo. Enoto TO je popoldne okrepil še vod TO iz 35. ObmŠTO Škofja Loka. Sedemindvajsetega junija zjutraj je JLA okrepila posadko ljubeljske stražnice z enoto jakosti čete, s čimer je bilo številčno stanje pripadnikov JLA večje v primerjavi z enoto TO. Popoldne je prišel na Ljubelj ukaz o umiku voda TO iz Škofje Loke. Milica je zmanjšala število svojih pripadnikov na Ljubelju, odšli so civilni uslužbenci na Ljubelju in cariniki. Na pobudo Milice je proti večeru prišlo do srečanja s poveljujočimi JLA in nato odločitev, da se TO in Milica začasno umakneta z Ljubelja. V dneh od 28. do 30. junija se je TO v Tržiču pregrupirala. Devetindvajsetega junija je TO napadla in zasedla posadko in stražnico JLA v Medvodjah. TO je pripravljala napad za ponovno zavzetje mejnega prehoda Ljubelj. JLA je v primeru napada grozila z razstrelitvijo ključnih ljubeljskih objektov s 1800 kilogramov eksploziva, s katerim je razpolagala v skladišču ob stražnici. Prvega julija je po pogajanjih med TO in JLA, po ultimatu TO, JLA pristala na umik z Ljubelja. Po splošnem dogovoru med vrhom JLA in Republiko Slovenijo je na Ljubelju lahko ostala posadka stražnice JLA znotraj zemljišča stražnice. Ljubeljski mejni prehod je bil ponovno odprt 1. julija 1991 ob 18. uri. Častnik TO in poveljujoči Milice na Ljubelju sta skozi ljubeljski predor odšla na avstrijsko stran predora in poveljujočim avstrijske vojske in žandarmarije naznanila, da je mejni prehod Ljubelj popolnoma v slovenskih rokah in s slovenske strani odprt za mednarodni promet. V predoru so bile na avstrijski strani odprte kaverne za namestitev eksploziva in avstrijski del predora pripravljen za rušenje. Drugega julija se je predala še posadka stražnice. Graničarji so bili prepeljani v zbirni center v Kranju. Njihov poveljnik je najprej prestopil v TO, čez nekaj dni pa se je premislil in znova vstopil v JLA. Oktobra 1991, ob odhodu JLA iz Slovenije, je spet prosil za prestop v TO.

 

Mejni prehod Ljubelj je bil v času vojne za Slovenijo med vsemi gorenjskimi mejnimi prehodi najdlje v slovenskih rokah in prvi ponovno odprt za mednarodni promet. Na obeh nasprotnih straneh ni bil nihče ranjen ali ubit. Vsi objekti na mejnem prehodu so bili popolnoma nepoškodovani. Nadzor območja mejnega prehoda in meje z Avstrijo je prevzela slovenska Milica, stražnico JLA je varovala enota TO. Mejni prehod in stražnico JLA v rokah TO so julija obiskali mirovni opazovalci Evropske unije. Skladno s sporazumom Republike Slovenije z Zvezno vlado Jugoslavije na Brionih, t. z. »Brionsko deklaracijo«, z dne 8. julija 1991, je JLA avgusta ljubeljsko stražnico izpraznila. TO je opustila fizično varovanje stražnice. Po nekaj stoletjih različne vojaške prisotnosti na Ljubelju ni bilo več vojske! 

Prvega maja 2004 je Republika Slovenija postala članica Evropske unije. Enaindvajsetega decembra 2007 je na meji med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo začel veljati schengenski režim, brez policijske in carinske kontrole na obeh straneh meje.

Je Ljubelj res za vedno končal svojo zanimivo in bogato vojaško zgodovino?