Avtor : Janez Kavar
Skoraj noben visok vojaški obisk v Sloveniji ne mine brez omembe bodočega sodelovanja na področju urjenja za bojevanje v gorskem svetu. Popolnjevanje gorskega bataljona Slovenske vojske s pogodbenimi rezervisti in nadgradnja Gorske šole Slovenske vojske v center odličnosti po standardih NATO, sta dva zelo ambiciozna projekta naše vojske. So gorske enote resnična potreba sodobnih vojsk, tudi slovenske? Kaj o tem vprašanju uče zgodovinske in slovenske izkušnje?
Gorske enote so v vojaštvu relativno nov fenomen. Pred zadnjim tisočletjem so bila visoka gorata področja Centralne in Zahodne Evrope smatrana kot zadostna zaščita pred napadalnimi sosedi. Vendar je Italija začela formirati specialistične gorske čete že v letu 1872 in jih do leta 1882 razširila na šest alpinskih polkov ter dodatno razvila še specializirano gorsko artilerijo. Sledila ji je Francija s formiranjem dvanajst sličnih polkov poimenovanih »Chasseurs – Alpins« (Alpski lovci). Grenke izkušnje iz bojevanja s francoskimi gorskimi enotami v Vosgeških gorah, na tromeji med Francijo, Nemčijo in Švico leta1914, so vodile Nemčijo k formiranju 1. bavarskega smučarskega bataljona, ki je kasneje deloval na tem področju. Le ta se je že leta 1915 razširil v korpus, ki je bil še isto leto nemudoma angažiran na italijanski fronti v Dolomitih. Že v začetku leta 1916 so vse države meječe na Alpe ugotovile pomembnost usposobljenosti enot za bojevanje v gorah in zimskih razmerah. V obdobju med I. in II. svetovno vojno se je izredno hitro povečevalo število enot za gorsko bojevanje. Nemški »Wermacht« je imel leta 1938 že tri gorske divizije. »Gorski lovci« (Gebirgsjager) so bili angažirani pri nemškem zavzetju Poljske septembra in oktobra leta 1939, ter pri kasnejšem padcu Francije. Nemški »gorski lovci« so se zkazali tudi kasneje pri forsiranju francoskih rek Maas, Aisne in Loire, preden so bili iz Francije umaknjeni zaradi priprav na načrtovano, a kasneje neizvedeno invazijo na Veliko Britanijo in nato na Gibraltar. Nemčija je kmalu zatem imela že šest gorskih divizij.
Prednost specialističnega urjenja in opremljenosti za bojevanje v goratem svetu in ekstremnih (zimskih) vremenskih pogojih se je dramatično izkazala v Rusko – Finski vojni (1939 – 1940), kjer so odlično izurjene in opremljene finske smučarske enote onemogočile sovjetske sile, četudi je bilo številčno razmerje petkrat večje v sovjetsko korist. Nemški vojaški uspeh pri zavzetju Norveške je vzpodbudil britanski interes za urjenje gorskega bojevanja in ustanovitev »Mountain and Snow Training Camp« (Center za bojevanje v gorah in snegu). Center je bil lociran najprej na Škotskem, kasneje pa na severu Walesa in je imel prvotno nalogo promovirati specialistične veščine, posebej med na novo formiranimi britanskimi komandosi (»British commandos«). Poraz britanskih sil in sil Združenega kraljestva v Grčiji in na Kreti gre pripisati predvsem bojnim sposobnostim nemških »gorskih lovcev« in njihovim zračnodesantnim (»Fallschirmjager«) sobojevnikom. Zanimivo je, da je bil prav po tej operaciji koncept masivnih zračnih desantov opuščen, zaradi prevelikega števila izgub. Uspeh »gorskih lovcev« pa je Wermacht vzpodbudil k formiranju novih gorskih divizij na skupno dvanajst do leta 1945.
Uspeh nemških gorskih enot je okrepil potrebe po enotah z izkušnjami v tehnikah gorskega bojevanja. Ameriška vojska se je odzvala s formiranjem visoko specializiranih združenih ameriško-kanadskih specialnih sil »US-Canadian Special Service Force« (SSF), ki so leta 1942 začele z izvajanjem urjenja v okolici mesta Helena v ameriški zvezni državi Montana. Ta unikatna ameriško-kanadska enota je zaslovela v napadih na Monte La Difesa in Monte La Remetanea v Italiji leta 1943, preden je kot prva zavezniška enota, kasneje znana kot »Vražja brigada« (Devil's Brigade) ob reki Tiberi vkorakala v Rim. »Vražja brigada« je bila kasneje izbrana za čelno enoto v zavezniški operaciji »Anvil - Dragoon« (1944 – 45) v Franciji in Nemčiji.
Medtem ko je bila »Vražja brigada« originalno zračnodesantna enota komandosov, z sposobnostmi bojevanja v gorskem svetu, se je ameriška vojska odločila za formiranje novih, posebnih gorskih formacij: 87. bataljona gorske pehote (»87th Mountain Infantry Battalion«) v vojaški bazi Fort Lewis v ameriški zvezni državi Washington. Bataljon je pričel urjenje decembra 1941 v okolici pogorja Mount Rainier (4392 m) in nadaljeval do septembra 1942. Po nekaj poizkusih je ameriška vojska v zimi 1942 / 43 formirala center za gorsko bojevanje (»Mountain Warfare Center«) v bazi Camp Carlson v zvezni državi Kolorado, na nadmorski višini 2743 metrov. Julija 1943 so Američani ustanovili 10. lahko (gorsko) divizijo (»10th Light Division Alpine«, danes »10th Mountain Division«) . Divizija je bila popolnjena s skrbno izbranimi vojaki, z večinoma predhodnimi gorniškimi in smučarskimi izkušnjami. Velik del pripadnikov te divizije je prihajal iz ameriške prostovoljne civilne gorsko-smučarske reševalne službe »National Ski Patrol«. Poslanstvo divizije je bilo urjenje za učinkovito visokogorsko bojevanje, za delovanje v gorskem in težko prehodnem svetu, z omejenimi ali neobstoječimi komunikacijami ter v ekstremnih vremenskih pogojih.
Po koncu II. svetovne vojne so države z gorskimi enotami in države, ki so predvidevale možnost uporabe njihove vojske v goratem svetu, zadržale ali na novo formirale enote sposobne delovati na večjih nadmorskih višinah. Prav tako imajo specialne sile vseh zmogljivejših vojsk na svetu znanje, opremo in sposobnosti za gorsko bojevanje. Gorati svet narekuje uporabo majhnih enot, lahko oboroženih in opremljenih, sposobnih samostojnega delovanja. Specifika gorskega terena omogoča dobro zaščito pred napadi iz zraka, z veliko možnosti samostojne protizračne obrambe z uporabo lahkih raketnih lanserjev, kot so jih zelo uspešno uporabljali mudžahedini v bojih s sovjetsko vojsko v Afganistanu. Zaradi fleksibilne vojaške organizacije (formacije), lahke opreme in oborožitve, so v sodobnem svetu gorske enote izredno uporabne za izvajanje širokega spektra operacij, tudi mirovnih in humanitarnih. Ne najdemo jih več samo v tipično gorskem okolju, ampak tudi na zanje povsem geografsko in klimatsko različnih terenih.
Cela vrsta vojaških spopadov v obdobju po letu 1945 je narekovala uporabo enot z veščinami in izkušnjami gorskega bojevanja. Mednje lahko prištevamo francoski poseg v Maroku (1953-55) in med alžirsko osamosvojitveno vojno, britanski poseg v Jemenu in Radfanu (1963-67) in Omanu (1962-1975), sovjetski poseg v Afganistanu (1979-1989). V omenjenih spopadih so se često konvencionalne enote, sicer izurjene za gorsko bojevanje, znašle v bojih z gverilskimi silami z izkušnjami mnogih predhodnih generacij, često še iz obdobij medplemenskih bojev. Gorski bojevniki, bodisi omanski »Dhofari Jebalis«, afganistanski »Gilzais«, škotski »Highlanders« ali nepalski »Gurkhas«, v bojevanju težijo h krutosti in najpogosteje uveljavljajo način bojevanja, ki je krut in brutalen kot zna biti gorsko okolje kjer se bojujejo. V novejšem času velja za najobsežnejšo izvedeno operacijo v goratem svetu operacija »Anaconda«, ki so jo marca leta 2002 v gorovju Tora Bora v Afganistanu izvajali pripadniki brigade ameriške 10. gorske divizije. Ameriške vojake je zaradi izdatne uporabe helikopterjev pri hitrem transportu na višine okoli 3000 metrov, brez aklimatizacije, namučila višinska bolezen. Visoko v gorah pa so jih poleg talibanov najbolj ogrožali snežni plazovi.
Slovenci se po izkušnjah o učinkovitosti gorskih enot lahko ponosno zazremo kar v svojo dolgo zamolčano vojaško zgodovino. 2. gorski strelski polk, ki je bil prvotno ustanovljen kot 27. domobranski pehotni polk in kot gorska enota opremljen leta 1911, je bil ne samo najbolj slovenska enota avstroogrske vojske, ampak tudi ena njenih najbolj učinkovitih enot za gorsko bojevanje. Kleni slovenski gorjanci so se uspešno tolkli pri Doberdobu, na Rombonu, Šmohorju in Velikem Lemežu, na Tirolskem in izbojevali zmagovit boj na nož z italijansko brigado »Forli« na Monte Cengio. Knjiga nemškega generala Erwina Rommela »Infanterie Greif an« (Pehotni napadi) iz leta 1937, je še danes klasični učbenik vojaških akademij o bojevanju v gorskem svetu. Rommel je knjigo napisal večinoma po svojih izkušnjah s Soške fronte, oziroma Tolminske ofenzive, oktobra 1917. Z izkušnjami, ki si jih je večinoma nabral v slovenskih gorah, na vrvi slavnih trentarskih gorskih vodnikov, se je med I. svetovno vojno, že v poznih letih svojega življenja, izkazal dr. Julius Kugy - »Poet Julijskih Alp«, kot »alpinski referent« avstroogrske vojske. Njegova knjiga »Vojne podobe iz Julijskih Alp« je pravi priročnik o temeljnih zakonitostih bojevanja v gorskem svetu. Jedro častniškega kadra 1. planinskega polka vojske Kraljevine Jugoslavije so sestavljali častniki slovenske narodnosti, četudi starojugoslovanskemu planinskemu polku ni nikdar poveljeval general slovenskega rodu. V polku so bili med častniki slovenskega rodu, kot gorniki in smučarji, posebej znani in uspešni Jože Švigelj, Franci Primožič in Stane Pišler, ki so kasneje sodelovali tudi v slovenskih partizanskih enotah. Podobno kot v nekdanji avstrogrski vojski, čeprav v mnogo manjšem številu, so bili mnogi slovenski fantje rojstnih letnikov 1916 do 1926, doma z Gorenjske in Štajerske, v letih 1943 do 1945, mobilizirani v nemško vojsko. Precej jih je bilo razporejenih tudi v enote nemških »gorskih lovcev«, zlasti že uspešni smučarji in alpinisti. Mnogi med njimi so ob prvi priložnosti prebegnili na zavezniško in partizansko stran in se izkazali kot odlični borci. Eden teh je bil tudi Tržičan Janez Štefe - Zavrotar, odličen alpski smučar, katerega 13. mesto v smuku z zimskih olimpijskih iger v Oslu 1952, tudi po letošnjem Torinu, ni izboljšal še noben slovenski smučar. Vojaško pa je Štefe znan s partizanskega smučarskega tekmovanja v Cerknem januarja 1945, ko je na tekmi v skokih skakal kar s pištolo za pasom. Vrsta uspešnih akcij slovenskih partizanov v II. svetovni vojni je bila izpeljana po zaslugi izkušenih borcev – gornikov in smučarjev. Mednje sodijo zlasti spopadi z Nemci na Lipanci in Stolu pozimi 1942, prehod bataljona 2. grupe odredov čez Karavanke na Koroško in Štajersko avgusta 1942 in pohod čez Krn decembra 1943. Najviše izpeljana akcija slovenskih partizanov v II. svetovni vojni pa je bil prehod čez 2429 m visoko sedlo na grebenu Martuljkove skupine, ki sta ga vodila odlična alpinista Andrej More – Gandi in Milan Marolt.
Kmalu po koncu II. svetovne vojne je pospešeno začela formirati svoje planinske enote tudi takratna JLA. Po začetni izbiri častniškega kadra in njihovem temeljnem usposabljanju v gorništvu in smučanju koncem leta 1945, je JLA poleti 1946 formirala tri planinske bataljone, v sestavi 4. armade s sedežem v Podbrdu, 6. armade v Konjicu in 1. armade v Kolašinu. Bataljoni so bili četne sestave s po dvema planinskima četama in četo z izvidniškim, inženirijskim in vodom za zvezo. Planinske enote JLA so kasneje doživele vrsto reorganizacij, večinoma pa so bile vedno nameščene na slovenskem ozemlju, blizu takratne jugoslovanske zahodne meje. Kot inštruktorji so v planinskih enotah JLA delovali najuspešnejši slovenski alpinisti: Joža Čop, Andrej More – Gandi, Dolfe Kremžar, Stane Koblar, Maks Medja, Marjan Perko, Marjan Keršič – Belač, Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Franci Savenc, Stane Belak - Šrauf in mnogi drugi. Prav tako pa tudi inštruktorji smučanja, alpski smučarji Janez Štefe – Zavrotar, brata Zdravko in Peter Križaj, tekač na smučeh Janez Rožič in še mnogi. Leta 1991 je imela JLA 269. planinsko brigado s poveljstvom in enim bataljonom v Kranju, ter bataljonoma v Tolminu in na Bohinjski Beli. Učinkovitost, opremljenost in usposobljenost enote so priznavali tudi tuji vojaški viri, bazirala pa je večinoma na slovenskih gorniških in smučarskih izkušnjah in kadrih, ter opremi izdelani v slovenskih tovarnah. Med vojno za slovensko samostojnost je brigada sramotno in neuspešno razkazovala svojo moč na Gorenjskem, pred slovenskimi ljudmi, ki so ji največ pomagali k ugledu.
Iz vrst nekdanjih partizanov so izšli mnogi častniki slovenskega rodu, ki so tvorili strokovno jedro izvidniških in planinskih enot JLA. Po upokojitvi so nekateri delovali kot specialisti – inštruktorji v enotah Teritorialne obrambe Slovenije in znatno sodelovali pri ustanovitvi in oblikovanju alpsko-izvidniških enot TO. Najbolj znana med njimi sta danes še vedno čila osemdesetletnika Janez Lušina in Srečko Tušar. Slovenska TO je imela leta 1991 sedem specialističnih alpsko-izvidniških vodov (alpiv), štiri na Gorenjskem, po enega pa na Severnem Primorskem, Zahodnem Štajerskem in Koroškem. Sodobne izkušnje alpsko-izvidniških enot TO so kasneje predstavljale temelj za formiranje gorske enote SV – 32. gorske brigade in nato sedanjega 132. gorskega bataljona.
Manj poznan je slovenski strokovni prispevek pri usposabljanju tujih vojsk za bojevanje v gorah. Po ustanovitvi leta 1996, je že leta 1999 Gorska šola Slovenske vojske postala članica elitnega združenja gorskih vojaških šol, ki ga poleg slovenske sestavljajo samo še vojaške gorske šole Avstrije, Francije, Italije, Nemčije, Španije in Švice. Vsa leta od ustanovitve bogate slovenske gorniške, ter izkušnje iz bojevanja v gorah in ekstremnih vremenskih pogojih, Gorska šola Slovenske vojske razdaja tudi tujim vojskam. V desetih letih delovanja je šlo skozi tečaje slovenskega vojaškega gorništva že preko tisoč pripadnikov iz skoraj dvajsetih evropskih držav in ZDA. Slovenski vojaški učbenik »Vojaško gorništvo«, založbe »Defensor«, avtorja poročnika Miha Kuharja, ki je od lani preveden v angleščino (»Military Mountaineering Skills«), postaja eden osnovnih učbenikov svetovnega združenja gorskih vojaških šol.
Že mnogo let pred formiranjem Slovenske vojske pa so nekateri argentinski Slovenci močno zaznamovali razvoj gorskih enot argentinske vojske. Z Andi ima Argentina na zahodu izredno obsežno gorsko področje s Čilom, temu primerno pa tudi razvite, opremljene in usposobljene gorske enote. Argentinska vojska je leta 1964 v San Carlos de Bariloche ustanovila svojo gorsko vojaško šolo (»Escuola Militar de Montana«), katere strokovna tvorca sta bila odlična alpinista in smučarja, Slovenca, Dinko Bertoncelj in France Jerman. Bertoncelj je za argentinsko šolo leta 1972 napisal tudi prvi strokovni učbenik, ki ga v šoli uporabljajo še danes. Bertoncelj je bil dolgo let civilni sodelavec argentinskega antarktičnega inštituta »Instituto Antartico Argentina« (I.A.A.) ter udeleženec prve argentinske (vojaške) alpinistične odprave v Himalajo, leta 1953 na Dhualagiri (8172 m). Dinko Bertoncelj šteje za prvega slovenskega Himalajca. Prva slovenska (jugoslovanska) alpinistična odprava je odšla v Himalajo leta 1964 na Trisul. Slovenski alpinisti iz Bariloch veljajo za začetnike alpinizma v Argentini – andinizma. Jerman in Bertoncelj sta tudi začetnika teka na smučeh, alpskega smučanja in biatlona, tako v argentinski vojski, kot v Argentini nasploh. Dinko Bertoncelj, še vedno aktiven v stikih s pripadniki Slovenske vojske, je bil eden pobudnikov sodelovanja slovenske in argentinske gorske vojaške šole, ki poteka že od leta 1999.
Najbolj kompetentna velika vojaška sila v visokogorskem bojevanju je v sodobnem času zagotovo Indija, ki razpolaga z devetimi gorskimi divizijami. Le te so bile večinoma angažirane v spopadih s Pakistanom v himalajskem pogorju v Kašmiru, prav do prelaza Shandur na 3725 metrih nadmorske višine. Največje število gorskih enot imajo še Argentina, Italija, Nemčija, Francija, ZDA, Španija, Romunija, Turčija, Norveška, Finska, Avstrija in Grčija. Vse specialne sile sodobnih vojsk med svojimi veščinami odlično obvladajo tudi gorske in smučarske tehnike ter so za to tudi primerno opremljene. Gorske enote se navadno krasijo s posebnimi naglavnimi oznakami. Francoski gorski lovci (»Chasseurs Alpins«) nadaljujejo tradicijo pokrivanja z velikimi črnimi baretkami ali »tartesami«. Planika in pokrivalo s podaljšanim šiltom sta bili in sta še značilnost nemških »gorskih lovcev« (»Gebirgsjager«). Pripadniki 132. gorskega bataljona Slovenske vojske (»Gamsi«) ponosno nosijo sive baretke. Morda si kdaj za kokarde na svojih baretkah spet pripnejo bele krivce divjega petelina, kot so jih ponosno nosili njihovi vojaški predhodniki?
Viri:
-
Dinko Bertoncelj, pisni vir, avgust 2005
-
Janez Kavar, Mountain Warfare, US Army War College, Carlisle, ZDA, 1995
-
Janez Lušina, pisni vir, avgust 2005
-
Miloš Rutar, Sodelovati in zmagati, Založba Borec, Ljubljana, 1986
-
Janez J. Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Prešernova družba, Ljubljana, 1992
Vojašnica Boštjana Kekca