Alpinistične odprave in vojska

Avtor: Janez Kavar

Vojaške alpinistične odprave, tudi odprave Slovenske vojske, še zdaleč niso samo same sebi namen in enkratna angažiranja z nepotrebnimi stroški, temveč neprecenljiv vir nabiranja izkušenj. Rezultati vojaških odprav so daljnosežni in takšni se že in se bodo še bolj razvidno uveljavljali tudi po prvi slovenski vojaški odpravi. Lani je svojo prvo alpinistično odpravo na najvišji vrh Severne Amerike uspešno izvedla tudi Slovenska vojska (SV). Odprava je postavila nov mejnik v slovenskem vojaškem gorništvu in – ne bodimo preskromni in preveč zaprti v  (ne)vojaške okvire – tudi nov mejnik slovenskega alpinizma!

O posebni zahtevnosti bojevanja v gorskem svetu je v svoji znameniti knjigi »O vojni« v začetku 19. stoletja razmišljal in pisal pruski general, filozof vojne, Carl von Clausewitz. Ko so koncem istega stoletja začeli formirati prve specializirane gorske enote, so jih popolnjevali z vojaki, ki so prihajali z goratih področij, kjer je življenje za preživetje trdo in neizprosno. Italijani so (1872) svoje »alpine« prvotno rekrutirali v ozkih gorskih dolinah na južni strani Alp in v Dolomitih. Prav tako Francozi svoje »chasseurs – alpins« na severni strani Alp in v Pirenejih. Nemci so (1914) novačili prve »gebirgsjagre« predvsem med Bavarci. Svoje bogate gorniške izkušnje je v goratem področju južne fronte v I. svetovni vojni med avstroogrske vojake (1917) delil »poet Julijskih Alp«, vojaški alpinski referent, dr. Julius Kugy. Njegovih izkušenj in nasvetov so bili posredno deležni tudi vojaki 2. gorskega strelskega polka, ki so ga v večini sestavljali vojaki slovenskega rodu, kleni gorjanci s Kranjske. V 1. planinskem polku Vojske Kraljevine Jugoslavije so imeli gorniško glavno besedo nižji častniki slovenskega rodu, odlični smučarji in alpinisti, kot so bili Stane Pišljar, Jože Švigelj, Franci Primožič in drugi.V rusko-finski vojni (1939/40) so številčno slabšim Fincem pomagale k zmagi predvsem izvrstne smučarske izkušnje. Nemške elitne gorske divizije na začetku II. svetovne vojne so obdržale tradicijo rekrutiranja predvsem Bavarcev in vojakov iz kasneje priključenih avstrijskih gorskih predelov. Akcije slovenskih partizanov v visokogorju so vodili odlični predvojni slovenski alpinisti, kot so bili Andrej More – Gandi, Miha Arih, Miran Cizelj in drugi. Pomena specialističnih smučarskih veščin so se zavedali tudi domobranci, ki so koncem januarja leta 1945 v Rovtah nad Logatcem organizirali svoj prvi vojaški smučarski tečaj. Približno takrat, ko so partizani v Cerknem organizirali smučarske tekme v veleslalomu in skokih. Slovita ameriška 10. gorska divizija (1943) je jedro svoje specializirane enote formirala s prostovoljci iz gorniškega »Sierra Club« in smučarsko-reševalne organizacije »National Ski Patrol«. Argentinski vojski so k pridobivanju gorniških in smučarskih znanj pomembno prispevali slovenska priseljenci, alipinisti in smučarji, Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc in Frenk Jerman. Bertoncelj je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja (1953) tudi udeleženec argentinske (vojaške) odprave na Daulagiri (8167 m) in tako postal prvi »himalajec« slovenskega rodu s takrat zavidljivo doseženo višino 7700 m. Planinska brigada JLA (Jugoslovanska ljudska armada) je gorniška znanja črpala predvsem iz izkušenj vrhunskih povojnih slovenskih alpinistov in izkušenj iz zlatih let slovenskega himalaizma. Zagotovo ene najbolj učinkovitih enot slovenske TO so bili »alpsko-izvidniški« vodi v katerih je bilo ponekod najti sam vrh slovenskega alpinizma in velik del takrat svetovno uspešne državne smučarske reprezentance.

Nekaj nanizanih podrobnosti iz (tudi slovenske) zgodovine razvoja bojevanja v gorah predstavljala temelj razlogov in izhodišč za formiranje (1992) prve gorske enote nove slovenske vojske - 32. gorske brigade. V brigado smo želeli združiti vse tradicije, dosežke, izkušnje in znanja, ki smo jih Slovenci skozi zgodovino dosegli v gorništvu, smučanju in bojevanju v gorskem svetu, kot tudi izraziti povezanost našega naroda z gorami in poudariti naš nacionalni ponos, ki ga izkazujemo s Triglavom v državnem grbu. Vizija razvoja temeljne gorske enote je bila povezana s prepletanjem sodobnih dosežkov Slovencev v alpinizmu in smučanju, množičnostjo udejstvovanja Slovencev v gorah in na belih poljanah, ter s tem plemenitenje vojaških veščin za bojevanje v gorah. Mnoge takratne zamisli so se udejanile, resnici na ljubo pa mnoge tudi ne! Velikokrat zaradi ozkih interesov zaprtih skupin in organizacij, ki niso uspele dojeti višjega – nacionalnega pomena,  kot tudi zaradi razhajanj v opredeljevanju nacionalnih vojaških razvojnih strategij. 32. gorska brigada SV se je kasneje (2001) zmanjšala in preoblikovala v za Slovensko vojsko racionalnejši in bolj učinkovit 132. gorski bataljon. Ustanovljena je bila Gorska šola Slovenske vojske (1996), kot bodoče strokovno jedro vojaškega gorništva v Sloveniji oziroma njene vojske. Po izkušnjah in zgledih držav in vojsk z dolgoletnimi izkušnjami v gorskem bojevanju in bojevanju v ekstremnih vremenskih pogojih je bil zastavljen cilj: organizacija in izvedba 1. slovenske vojaške alpinistične odprave.

Med postopki in aktivnostmi priprav in izvajanja vojaških operacij v gorskem svetu ter ekstremnih vremenskih pogojih na eni strani, in pripravo ter organizacijo alpinističnih odprav v daljna gorstva na klasičen ali sodobnejši »alpski« način, lahko najdemo veliko primerjav. Alpinistični cilj vojaški odpravi predstavlja in pooseblja namišljenega »nasprotnika«, ki ga je treba doseči – zmagati, po vojaško! Z vidika priprav za bojevanje v gorah je izvedba odprave skoraj manj pomembna od vseh aktivnosti v fazi priprav odprave, začenši z izbiro moštva in formiranjem kolektiva, določitve vodje (poveljnika) odprave, izbire opreme in hrane, logističnih postopkov (zlasti transporta), proučevanja cilja (nasprotnika) in aktiviranja vseh dosegljivih zmogljivosti za uspešen zaključek (cilj) odprave. V sodobnem času mednarodnega povezovanja (NATO, EU, večnacionalne koalicije), angažiranje dosegljivih zmogljivosti največkrat presega vsakršne nacionalne meje.

Pomena pridobivanja (vojaških) izkušenj iz alpinističnih odprav so se že desetletja nazaj zavedle vojske najbolj zmogljivih držav za bojevanje v gorskem svetu. Prvo ogledno britansko odpravo za naskok na Mount Everest je leta 1921 vodil podpolkovnik Charles Howard-Bury. Član te odprave je bil tudi Georg Mallory, ki še danes predstavlja uganko, ali ni že leta 1924 osvojil najvišji vrh sveta? Odpravi s poizkusom osvojitve Mount Everesta, leta 1922 in 1924, je prav tako vodil vojaški častnik, britanski brigadni general Charles Bruce. Na vrhuncu  klasičnega himalaizma, v petdesetih do osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so bile redke odprave, ki v moštvu niso imele tudi alpinistov-vojakov, če že niso bile v osnovi v celoti »vojaške« odprave dopolnjene z najuspešnejšimi civilnimi alpinisti. Vse pa so bile vodene na načine, ki so še najbolj primerljivi z vojaškimi principi »vodenja in poveljevanja«. Nekaj zavedanja pomena takšnih izkušenj je zaznati tudi iz gorske enote vojske naše bivše skupne države. Udeleženca odprav kranjskega alpinističnega odseka na Kilimandžaro (5895 m) in Kavkaz (Elbrus, 5642 m) sta bila v sedemdesetih letih tudi častnika 345. planinske brigade JLA iz Kranja Špiro Niković in Slobodan Lončar. To obdobje potrebuje še precej naprezanja pri odstiranju zgodovine. V sedanjosti pa drži, da je še veliko možnosti za mnogo obsežnejše in bolj tvorno sodelovanje alpinistov in vojakov, oziroma alpinističnih organizacij in vojske pri soorganizaciji odprav kot so zametki takšnega sodelovanja med Slovensko vojsko in Planinsko zvezo Slovenije pri tečajih v slovenski vodniški šoli za Šerpe v Manangu v Nepalu.

Mnoge vodilne države v vojaškem gorništvu so šle v nabiranju izkušenj iz vojaških alpinističnih odprav tudi dlje in znotraj svojih vojsk formirale vrhunske skupine za izvedbo najzahtevnejših alpinističnih odprav in doseganje najvrednejših alpinističnih dosežkov v moderni dobi alpinizma. Najbolj slovita med njimi je francoska vojaška alpinistična skupina G.M.H.M. (Groupe militaire de haute montagne). Skupina je organizirana v francoski vojaški gorski šoli E.M.H.M. (L' ecole militaire de houte montagne) v Chamonixu. G.M.H.M. je bila ustanovljena leta 1976 in je v preteklih enaintridesetih letih izvedla preko trideset zahtevnih odprav med katerimi so tudi takšni podvigi kot je »izziv treh polov« (Challenge des trois Poles), v katerem so v letu 2000 osvojili vrh Everesta ter severni in južni tečaj. Ob francoski G.M.H.M. so uveljavljene še podobna španska vrhunska vojaška alpinistična skupina GMAM (Grupo Militar de Montana) iz Jace, ki je bila lani s svojo himalajsko odpravo uspešna na Gashenbrum II  (8035 m). Španska vrhunska vojaška alpinistična skupina GMAM je od leta 1985, ko je bila formirana, do danes izvedla že 45 odprav. Med njene dosežke sodi tudi Mount Everest leta 1992 in zemeljski južni pol leta 1995. Alpinisti GMAM so januarja 1995 na Antarktiki osvojili dotlej še neosvojen vrh in ga poimenovali po sedežu njihove vojaške šole »Pico Jaca« (3540 m). Sem sodi še alpinistična skupina italijanske vojaške gorske šole iz Aoste SMALP (Scuola Militare Alpina) z vojaško alpinistično ekspedicijskimi izkušnjami od leta 1905 naprej (Antarktika) in druge.

Zamisel o organizaciji slovenske vojaške alpinistične odprave sega v leto 1992, v prvo obdobje razvoja vojaškega gorništva v Slovenski vojski. Po uspešno izvedeni vojaški vaji »Triglav 92«, oktobra 1992 na Smokuški planini v Karavankah, je dobila ideja o formiranju gorske šole Slovenske vojske trdnejšo podporo. Za tem je preteklo še precej let do dejanske ustanovitve Gorske šole Slovenske vojske (1996). Še več let pa je bilo potrebnih za ustvaritev pogojev, ko je izvedba slovenske vojaške alpinistične odprave lahko postala realnost. Vmes je bilo potrebno mnogo samodokazovanja, prepričevanj, nizanja argumentov, pa tudi lobiranja, preden je takratni načelnik Generalštaba SV general Ladislav Lipič jeseni 2004 podpisal ukaz za pripravo in izvedbo 1. slovenske vojaške alpinistične odprave.

Med tem so leta 2002, mnogo bolj časovno racionalno, organizirali svojo prvo odpravo v Himalajo slovenski policisti na 8201 m visoki Čo Oju. Gonilna sila in vodja ter glavni protagonist odprave slovenskih policistov je bil Viki Grošelj. Odprava je bila uspešna in ne glede na tradicionalno in večno konkuriranje vojsk in policij kjerkoli na svetu jim gre za uspeh iskreno slovensko (tudi vojaško) priznanje!

Cilji prve slovenske vojaške alpinistične odprave so bili dokaj široki in ne zgolj alpinistični. V pripravo so bile vključene mnoge slovenske raziskovalne in znanstvene ustanove, zlasti Fakulteta za šport in Medicinska fakulteta, proizvajalci gorniške in zaščitne opreme, strokovnjaki za prehranjevanje v ekstremnih pogojih in proizvajalci prehrambenih artiklov ter drugi. Odprava je že v izhodišču dobila mnogo širši in pomembnejši cilj, kot je bil zgolj alpinistični. Izvorni cilj odprave je bila najprej Antarktika. Zaradi težav z letalskim transportom na južni pol je bila kasneje izbrana argentinska Patagonija, z 2831 metrov visokim vrhom Cerro Murallon in ekstremnimi vremenskimi pogoji ter zelo zahtevno logistično zagotovitvijo. Cilj v Argentini je bil izbran tudi zaradi potrjevanja velikega prispevka slovenskih izseljencev argentinskemu alpinizmu in vojski (Dinko Bertoncelj, Tonček Pangerc, Frenk Jerman), odmevnih uspehov slovenskih alpinistov v argentinskih gorah (zlasti SilvoKaro in Janez Jeglič, z južno steno Cerro Torre-ja) ter vzpostavljenega sodelovanja med slovensko in argentinsko vojaško gorsko šolo iz San Carlos de Bariloche. Zaradi nespretnosti slovenske vojaške diplomacije je cilj odprave v daljni Patagoniji propadel. Zelo primerno in zahtevno nadomestilo pa je postal najvišji vrh Severne Amerike, 6195 m visoki vrh Mount McKinley oziroma Denali, na Aljaski.