Več kot sto ljudi se je sinoči 7. oktobra v tržiškem paviljonu NOB udeležilo predstavitve publikacije o Ljubelju - Vrh Ljubelja smo u šanc'h stal', ki jo je kot svojo prvo publikacijo s področja zgodovine bojevanja v gorskem svetu izdalo naše združenje.
Publikacija vsebuje oris vojaške zgodovine Ljubelja, opis vojaško zanimive Slovenske poti s Starega Ljubelja do Zelenice in opis gorniških zanimivosti v okolici Ljubelja.
Izid publikacije je omogočil Vojaški muzej SV. Na predstavitvi je nastopil pihalni kvintet orkestra SV.
Publikacija je izšla ob 1. turi članov ZVGS z Ljubelja na Zelenico, ki bo v soboto 11. oktobra z zborom ob 08.30 na parkirišču pred ljubeljskim predorom.
Za prvi stik s knjigo si preberite predgovor k knjigi, ki ga je napisal podpolkovnik doc. dr. Tomaž Kladnik.
Predgovor
Beseda zgodovina zajema po svojem dobesednem pomenu vse, kar se je zgodilo. V ožji zgodovinski vedi pa ima dvojen ali celo trojen pomen. Objektivno vzeta pomeni resnično zgodovinsko dogajanje v preteklosti, subjektivno vzeta pa bodisi zgodovinsko vedo, stroko, ki to dogajanje opisuje in proučuje, bodisi podobo preteklosti, ki je rezultat tega proučevanja. Najpomembnejša omejitev subjektivnega pojmovanja zgodovine, ki se je ta znanost ne bo mogla nikdar osvoboditi, tiči v dejstvu, da stoji za njo objektivna zgodovina le v taki meri, kot je zapustila sledove, ki so zgodovinarju dostopni in jih zna uporabljati za spoznavanje preteklosti. Vsega drugega za zgodovinsko znanost ni. V središču zgodovinskega proučevanja je tako predvsem človek, ljudje, njihova medsebojna razmerja in obenem zunaj njih vse, kar je na ta razmerja vplivalo. Zgodovinarja seveda ne zanimajo ljudje sami po sebi, marveč le določene osebe, ljudje v določenem krajevnem in časovnem okviru. Zgodovina kot dogajanje v preteklosti pa je, kot rečeno, pristopna zgodovinarju samo v takem obsegu, v kakršnem je zapustila sledove - zgodovinske vire. Le z njihovim posredovanjem more zgodovinar spoznavati preteklost, znova obnavljati njeno podobo ter analizirati njene notranje strukture in njihove zakonitosti.
V tem svojevrstnem načinu zgodovinarjevega spoznavanja preteklosti je utemeljen bistveni pomen virov za zgodovinopisje. Toda virom seveda ni mogoče verjeti na besedo, marveč je treba vsakega najprej kritično pretresti glede na njegove vrednosti. Že povezanost preteklosti in sedanjosti v zgodovinarjevi osebi ter pomen te povezanosti za znanstveno delo, ali pa tudi le za razumevanje zgodovinskega in sodobnega dogajanja, opozarja, da zgodovinska veda nikakor ni samo preprosto zapisovanje dejstev po kritično preverjenih dejstvih, temveč da z analizo, povezovanjem in primerjanjem ugotovljenih dejstev čim bolj pripomore do njihovega razumevanja.
Oris vojaške zgodovine Ljubelja nas kronološko popelje skozi vojaško zgodovino tega predela Gorenjske, najbolj severozahodnega dela našega sedanjega državnega ozemlja. Že od prvih poselitev Karavank je bila ljubeljska smer najbolje prepustna vojaška (in trgovska) smer, ki je vodila (vodi) z zahoda in severa v osrednji del slovenskega ozemlja in obratno. Tako so jo nato skozi zgodovino bolj ali manj obvladovale vojske držav, ki so si izmenjavale oblast nad temi kraji. Na tem mestu bi rad izpostavil predvsem borce za severno mejo, ki so aprila 1919 uspešno branili prelaz Ljubelj, ter za današnjo Slovensko vojsko prelomno leto 1991, ko so bile zgodovinske okoliščine naklonjene samostojni državi in samostojni vojski in sta k osamosvojitvi Slovenije pripomogla splet ugodnih zunanjih okoliščin in dozorelost splošnega prepričanja v Sloveniji, da je treba izkoristiti zgodovinsko priložnost in se osamosvojiti, ter enotnost delovanja vodilnih akterjev osamosvojitve, ki smo v bojih z jugoslovansko armado znali vzpostaviti vojaško ravnotežje in v trdih pogajanjih z evropsko skupnostjo zmogli doseči mir, ne da bi se pri tem odpovedali temeljnemu cilju.
Pri tem je odločilno vojaško vlogo odigrala TO RS, ustanovljena pred 40- timi leti, leta 1968, kot najširša oblika organiziranja oboroženega odpora. S predanostjo ideji samostojne države, ki so jo na referendumu z veliko večino potrdili državljani RS, ter odločnostjo slovenskega političnega vodstva in pripadnikov TO RS je ob pripravah in zmagi v Obrambni vojni za Slovenijo prerasla v sodobno oboroženo silo. Obrambne sile Slovenije sta med vojno tvorili TO in policija, ki sta ob podpori civilne obrambe in prebivalstva in po organizirani in temeljiti pripravi, ki se je pričela dobro leto prej, v desetih dneh vojne v 72 spopadih in po treh sporazumih o prekinitvi sovražnosti dosegli zmago. Tudi na območju Ljubelja.
Slovenci imamo v zgodovini bogato vojaško tradicijo in zapis brigadirja Janeza Kavarja Oris vojaške zgodovine Ljubelja, ki je pred vami, odpira nova poglavja nacionalne vojaške preteklosti ter s tem pomaga razumeti našo sedanjost, prav tako pa prispeva k razvoju slovenske vojaške misli.
Podpolkovnik
doc. dr. Tomaž Kladnik
načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske
Vojašnica Boštjana Kekca